V četrtek, 27. novembra 2025, je potekalo drugo srečanje Biblične šole v študijskem letu 2025/2026, na katerem smo vstopili v Knjigo psalmov. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Kako doživljam pravične in krivične ljudi v svojem življenju?
Pravični si ne prilašča pravice, ne govori grdo, ne obsoja, ne prisoja. Ni zmagovalec ne poraženec, sad njegovega dela je mir. Ker pozna Gospodovo postavo, je zvest, njegova pot je predvidljiva, četudi zavije kdaj drugam. Pravični ustvarja občutek varnosti, krivični pa je krivičen na vedno nov način, njegova bližina ne prinaša niti varnosti niti miru. Pravičnega povezujem s krotkostjo, sočutnost je njegova sestra.
2. Preberi Ezk 47,1-12. Kakšna je razlika med drevesom v Ps 1 in drevesom pri Ezk 47?
Pravični je globoko usidran v življenju, je kot drevo ob reki, ki ima za rast dovolj vode in svetlobe. V Psalmu 1 je podoba srečnega človeka, ki kot sadež dozoreva za večnost. Živost mu daje upanje, občutek varnosti Gospod, ki ga ne bo zapustil. Psalmistovo drevo ni določeno z nobenimi značilnostmi svoje vrste razen z Gospodovo milostjo in svojo zvestobo premišljevanju postave. Na prvi pogled se zdi, da je samotno, a ker je »zasajeno ob vodnih strugah«, je del »občestva«, torej so tudi njegovi sadovi namenjeni za srečo skupnosti.
Ezekielovo drevo določa pridevnik sadno. Tako kot psalmistovo je živo/nesmrtno/neminljivo (listje ne ovene), rodovitno, a so pri njem bolj poudarjene krepčilne in zdravilne lastnosti.
Sadovi dreves ob reki so podoba Božjih blagoslovov, ki so konkretizirani (zdravilo, jed), a se šele bodo uresničili, medtem ko je psalmistovo drevo podoba človeka, ki mu daje življenjsko energijo in moč premišljevanje postave.
3. Kako vera v vstajenje mrtvih spremeni moj pogled na končni izid življenja?
Dogajanje ob referendumu o ZPKŽ ljudi sooča ravno s tem vprašanjem. Mojega pogleda na končni izid življenja to ne spremeni, prej poglobi mojo vero v vstajenje mrtvih in moje prepričanje o svetosti življenja od spočetja do smrti. Med vsemi možnostmi, ki problematizirajo prostovoljno končanje življenja (možnost napačne diagnoze/prognoze, zlorabe, evtanazijskega pritiska), je edina gotovost nepovratnost. Nepovratnost pa ni neminljivost, po kateri hrepeni vsak človek. Neminljivost me povezuje z Bogom, in če vzamem smrt v svoje roke, zanikam Njega, ki je na svet prinesel upanje, upanje v vstajenje mrtvih.