V četrtek, 27. novembra 2025, je potekalo drugo srečanje Biblične šole v študijskem letu 2025/2026, na katerem smo vstopili v Knjigo psalmov. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Kako doživljam pravične in krivične ljudi v svojem življenju?
Pravični si ne prilašča pravice, ne govori grdo, ne obsoja, ne prisoja. Ni zmagovalec ne poraženec, sad njegovega dela je mir. Ker pozna Gospodovo postavo, je zvest, njegova pot je predvidljiva, četudi zavije kdaj drugam. Pravični ustvarja občutek varnosti, krivični pa je krivičen na vedno nov način, njegova bližina ne prinaša niti varnosti niti miru. Pravičnega povezujem s krotkostjo, sočutnost je njegova sestra.
Ko se poglobim v vsebino vprašanja, vidim, da živimo v takem času, kjer je pravičnih ljudi tako malo, da si nismo mogli ustvariti ustreznega vpogleda in pridobiti določenih izkušenj. Vsak človek uveljavlja samo svoj ego ne glede na sočloveka. Prevladuje tekmovalnost za vsako ceno in zavist v primeru uspešnosti.
Pravične in krivične pogosto doživljam ravno obratno kot so opisani v Ps 1. Počutim se bolj podobna piscu nekega drugega psalma (Ps 73?), ki pravi, da vidi krivične bogateti in se ne splača biti pravičen. Moji dijaki – mnogi že delajo pri obrtnikih – mi pogosto povedo, da če ne goljufaš, nikamor ne prideš; da vsi delajo tako, drugače v tem svetu ne gre … Saj se zgodi, da kak tajkun na hitro umre ali propade, toda pred tem je naredil že veliko škode in kar je nakradel, se ne vrne oškodovanim, ampak razgrabijo dediči, ki pogosto niso nič boljši od njega. Vera v pravično povračilo na tem svetu se že svetopisemskim avtorjem ni zdela samoumevna; zdaj pa sploh ne verjamemo vanj. Samo vera v Božjo pravičnost, v pravično izravnavo po smrti ohranja smiselnost poštenega ravnanja. Pa ne mislim na maščevanje (Bo že videl, kaj ga bo zadelo! Kar pripravi se naj!), ampak na to, da so nekatere stvari pač napačne, nekatere pa dobre – nekakšno naravno pravo, neodvisno od posameznika, idej, dnevne politike. Ve se, kaj je dobro in kaj ni dobro. Laž, kraja, goljufija, umor … če se lahko poljubno odločam, ali je to prav ali ne – odvisno od trenutnega počutja, potem svet ni smiselno urejen. Potem vsaka vera pade. In zdi se, da tudi vsaka skupnost propade. Sem preveč radikalna?
Pravični človek pazi na svoje besede in dejanja, trudi se, da so dobra in jih usklajuje z drugimi, ko je to potrebno. Druge spoštuje in jih ne žali, čeprav so drugačnega mnenja. Vidi potrebe in želje drugega, zazna stiske in se odzove na prošnjo za pomoč. Upošteva Božje zapovedi in se trudi spoznati, kaj je Božja volja zanj. Krivični pa je nasprotje pravičnega. Ne priznava Boga in misli, da svoboda pomeni, da lahko dela, kar hoče. Drugega hoče prepričati, da ima samo on prav in je prepričan, da si njegova čeprav krivična dejanja ali besede, pravilne, ali pa jih dela skrivaj, ker ve da so krivična. Ne ozira se na besede drugega in deluje sebično in ne zmeni se za drugega, ko mu dela krivico. Pomoč drugemu, mu je tuja, ker vidi le sebe in ne zazna potreb drugega. Sprašujem se, zakaj smo ljudje tako različni, kaj naredi človeka pravičnega, mi je jasno. Gotovo je temelj njegovega delovanja vera v Gospoda, krivičnega pa vodi hudobni duh. Kako se je vanj usidral? Zakaj je tako, je gotovo še ena izmed skrivnosti človeškega življenja, ki nam bo mogoče znana po smrti v večnem življenju.
2. Preberi Ezk 47,1-12. Kakšna je razlika med drevesom v Ps 1 in drevesom pri Ezk 47?
Pravični je globoko usidran v življenju, je kot drevo ob reki, ki ima za rast dovolj vode in svetlobe. V Psalmu 1 je podoba srečnega človeka, ki kot sadež dozoreva za večnost. Živost mu daje upanje, občutek varnosti Gospod, ki ga ne bo zapustil. Psalmistovo drevo ni določeno z nobenimi značilnostmi svoje vrste razen z Gospodovo milostjo in svojo zvestobo premišljevanju postave. Na prvi pogled se zdi, da je samotno, a ker je »zasajeno ob vodnih strugah«, je del »občestva«, torej so tudi njegovi sadovi namenjeni za srečo skupnosti.
Ezekielovo drevo določa pridevnik sadno. Tako kot psalmistovo je živo/nesmrtno/neminljivo (listje ne ovene), rodovitno, a so pri njem bolj poudarjene krepčilne in zdravilne lastnosti.
Sadovi dreves ob reki so podoba Božjih blagoslovov, ki so konkretizirani (zdravilo, jed), a se šele bodo uresničili, medtem ko je psalmistovo drevo podoba človeka, ki mu daje življenjsko energijo in moč premišljevanje postave.
V Ps 1 se pot pravičnih primerja z drevesom, ki je zasajeno ob potokih, ki dajejo sad in imajo listje, ki nikoli ne uvene. Pot krivičnih pa je opisana kakor pleve, ki ga raznaša veter in vodi v pogubo. Take ljudi lahko razumemo kot neodgovorne in lahkoverne. V Ezek 47 je opisana reka, ki daje življenje, v stranskih rokavih reke so soline in ni življenja. Ker voda priteka iz svetišča, daje vsem živim bitjem življenje. V stranskih rokavih reke ni dreves, vendar se pridobiva sol.
Drevo v Ps 1 predstavlja pravičnega, ki se napaja iz pravičnosti in zato dobro uspeva ne glede na »vreme«. Ezk govori o drevesu, ki raste iz vode, posvečene v templju – torej je posebej blagoslovljeno in daje nenaravno obilo sadu (vsak mesec!). Pravzaprav pa sta si simbola podobna: tudi pravični iz psalma ni pravičen iz lastne modrosti, ampak ker zajema iz Božje pravičnosti, iz Postave – napaja ga Božja milost, ki izvira v Bogu, lahko bi rekli tudi v templju, ki je kraj razodevanja Boga.
Ps 1 primerja drevo s pravičnikom. “Zasajeno je ob vodnih strugah in daje sad ob svojem času, njegovo listje ne ovene, vse kar dela, uspeva”. Pravičnik je uspešen v svojem mišljenju in zato tudi v delovanju, ker je v njem Božji duh, ki ga krepi za pravična dela, tako kot voda krepi drevo ob rečnih strugah. V Ezk pa je zasajeno vsakovrstno sadno drevje na obeh bregovih reke, listje na drevesih tudi ne bo ovenelo, a sadje bo obrodilo vsak mesec, ker drevesa napaja voda iz svetišča, ki sad bogati, zato bo za jed in listje drevesa za zdravilo. Tu je prikazana višja stopnja, občestvena, glede na vsakovrstnost sadnega drevja, v prenesenem pomenu ljudi, ki zaradi povezave z Gospodom obrodijo dobre in koristne sadove v življenju.
3. Kako vera v vstajenje mrtvih spremeni moj pogled na končni izid življenja?
Dogajanje ob referendumu o ZPKŽ ljudi sooča ravno s tem vprašanjem. Mojega pogleda na končni izid življenja to ne spremeni, prej poglobi mojo vero v vstajenje mrtvih in moje prepričanje o svetosti življenja od spočetja do smrti. Med vsemi možnostmi, ki problematizirajo prostovoljno končanje življenja (možnost napačne diagnoze/prognoze, zlorabe, evtanazijskega pritiska), je edina gotovost nepovratnost. Nepovratnost pa ni neminljivost, po kateri hrepeni vsak človek. Neminljivost me povezuje z Bogom, in če vzamem smrt v svoje roke, zanikam Njega, ki je na svet prinesel upanje, upanje v vstajenje mrtvih.
Smrt je v krščanstvu postavljena v kontekst upanja. Verniki naj bi se bolj pogumno soočali s smrtjo kot neverniki. Z molitvijo se lahko tolažimo in upamo v vstajenje mrtvih. Krščanski pogreb pa ohranja spomin na rajne in nas hrabri, da lažje živimo naprej.
Če dobro in slabo nista strogo ločena, če pravično ravnanje ni nekje nagrajeno, potem svet ni smiselno narejen. Vstajenje mrtvih, ki bodo doživeli pravičnost, poravnavo vseh krivic, ko bo obrisal vse solze, ozdravil vse rane, je edino upanje za svet in priložnost za veselje, ker se Bog razodeva kot Usmiljeni, ki ne želi nobenega pogube: Natančno nam bo jasno, kaj je bilo prav in kaj ne, kaj sem delal narobe (tudi jaz, ne le drugi ☺). A opravičila me bo Njegova kri, ne moja prizadevanja. Morda bi človek ob tem pomislil, da se ni treba truditi, če bomo vsi končali v nebesih, ker je Bog neskončno dober. A se mi zdi, da ob pogledu na neskončno Dobrega vsaj nekaj sija objame tudi človeka – in ne more več delati zla, in mu tudi ni treba. Zlo je odgovor na neljubljenost, s pogledom na ljubečega Boga, z zavedanjem, da smo varni v njegovem objemu, lažje odpremo srce za druge, lažje jih pogledamo z Božjim pogledom – in tedaj vsi začutimo predokus nebes že tukaj; tedaj ni težko verjeti v nebesa.
O vstajenju sem večkrat razmišljala v obdobju epidemije covida v povezavi s smrtjo, ki je bila takrat zelo prisotna, čeprav zame le v novicah in ne toliko v moji bližini. Zavedala sem se, da se smrt tudi meni bliža in to vse hitreje in da se bo moje življenje na zemlji slej ko prej končalo. V tolažbo nam kristjanom, se bo nadaljevalo v večnosti v drugačni obliki, kot pravijo. Ob smrti bližnjih sem imela vedno občutek, da se bomo še videli in sem se s tem tolažila. Tudi drugim sem to govorila, ko so jim umrli bližnji. Smrt mi pomeni le trenutek, prehod iz ene oblike življenja v drugo. Upanje v meni pa ima nalogo, da mi utrjuje prepričanje, da bo res tako.