V sredo, 26. oktobra 2022 je potekalo prvo srečanje Biblične šole Evangelii gaudium VII (2022/2023). Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
Po dolgem času se spet z veseljem srečamo in si najprej malo povemo, kako smo. Manjka nam Iča. Posnetek in zapis BŠ nam prideta zelo prav, saj je večinoma nismo spremljali v živo. Skupaj preberemo 2 Mz1 in 2,1-10.
Celoto je lepo zajela impresivna razlaga škofa Maksimilijana ob papeževih mislih, da je najdragocenejše naše življenje, v katerem se nam razodeva Bog. Tako kot so se Izraelci spominjali rešitve iz Egipta, tako moramo mi poznati svojo zgodbo, saj je »naše življenje najdragocenejša knjiga«.
Obujamo spomine, kako je škof Maksimilijan ob Trstičnem morju pripovedoval o eksodusu, o stiski in rešitvi.
Presenetljiva je moč Izraelovega rodu. Izraelke rojevajo kar same, brez babic. Egipčani se Izraelcev kar prestrašijo. Abraham je dobil obljubo pred 2000 leti, tukaj pa se je začela uresničevati in Izraelcev kar mrgoli, kot mravljic. Bolj ko so jih stiskali, bolj so se množili.
Samo je pri razlagi o gorečem grmu lepo poudaril, da Bog vidi stisko ljudi. Stopil bo dol in jih rešil. Ob tem lahko začutimo Boga kot Očeta. Ne, kot smo včasih poslušali, da »Bog vse vidi, Bog vse ve …«, kar človeka prestraši.
1. Zahvalim se Bogu, ker me je iz suženjstva pripeljal v svobodo (vsaj v nekaterih stvareh). Zahvalim se za vsak korak, v katerem se to osvobajanje dogaja.
Hvala ti Gospod, da me imaš rad, da si potrpežljiv z mano in me nikoli ne zapustiš! Hvaležna sem ti za vse, kar mi je s TVOJO pomočjo, milostjo uspelo doseči, oziroma se marsikatere zasužnjene navade osvoboditi. Sicer pa sem na poti, ki nenehno zahteva odpoved suženjstva različnim stvarem.
Ne morem reči , da sem bil v suženjstvu. Mogoče bolj v neki otopelosti in nejasno določenosti, kaj so moji cilji, moje prioritete, kaj in kako naj ravnam. Zahvaljujem se Bogu, da je na mojo pot pripeljal žensko, ki sem jo doživel kot njegov dar meni. Zahvaljujem se mu, da sva po njegovi milosti stopila v zakon in naju spremlja v najinem zakonu. Zahvaljujem se Bogu za otroke, ki so se nama rodili. Zahvaljujem se mu, da mi je dal spoznati, da je dajanje, predajanje, podarjanje, drugemu, to kar je najvažnejše v mojem življenju. Zahvaljujem se za njegovo ljubezen.
Hvala Gospod, da si me iz suženjstva povabil v svobodo, hvala za vse tiste trenutke, dogodke, ko mi je bila dana milost, da sem spoznala tvojo voljo, pa čeprav po grenki preizkušnji. Hvala ti za vse spremembe, ki so se dogodile v meni, ko sem začutila v svojem srcu tvoj klic. Hvala ti, ker sem lahko s tvojo pomočjo zagledala v obrazih okoli mene Jezusa. Hvala ti za ljudi, ki si mi jih poslal na pot, da moja pot ni bila več tako kriva in stranpoti niso bile več mikavne. Hvala ti za vsak trenutek, ko te čutim v svojem srcu, ki bije zate. Prosim, pomagaj mi, da vzdržim na tvoji poti in da se še vse krivine, ki jih želim odstraniti, izgladijo, prečistijo in postanejo ravne, da se ne bom več ali pa vsaj čim manj krat spotikala in padala. Pomagaj mi zgraditi trden most do tebe, ko mi ne bo več treba hoditi po tej prelepi zemlji, ki si jo ustvaril tudi zame. Prosim te, daj mi počivati v tvojem naročju.
Priznam, da se premalokrat spominjam Gospodovih del, ki jih je storil v mojem življenju in premalokrat se zanje zahvalim. Kot da (še) ni storil nič velikega zame. Pred leti mi je pri spominjanju in zahvaljevanju pomagal Psalm mojega življenja, ki smo ga napisali na duhovnih vajah. A tudi ta je obležal v nekem predalu. Občudujem Marijo, ki je vse shranila in premišljevala v svojem srcu. Bog daj, da bi ji kdaj postala podobna.
Svoboda je imperativ, ki ga zasleduje družba in posameznik in je lahko ogrožena, če je nekdo drug krati. Za svobodo se je potrebno potruditi in boriti. To sedaj vidimo v vojni v Ukrajini, kjer so velike žrtve, Ukrajinci se borijo za svojo svobodo, saj se svobode ne da kupiti in si jo je potrebno izboriti. Enako je tudi v medsebojnih odnosih v družbi, kjer se moramo postaviti zase in braniti svoje ideje.
Gospodu smo vsaka na svoj način neizmerno hvaležne, da smo svobodne v Njem, ki vedno stoji pred vrati naših src in trka ter potrpežljivo čaka, da mu srca odpremo. In ko mu odpremo, nas samo On lahko osvobodi suženjstev greha, slabih navad, egoizma ter vodi v svobodo odpovedovanja, darovanja, ljubezni … k sočloveku in posledično k Njemu. Prav vsaka izmed nas se čuti dragocena v Njegovih očeh, zato se mu s hvaležnostjo in vztrajnostjo vsak dan zahvaljujemo na nam primerne načine.
Ob odpiranju drugim velikokrat čutiš, da nisi sprejet. Če se kljub temu odpoveš zapiranju vase, se osvobajaš. Kjer si sprejet, s svojo zgodbo pomagaš drugim.
Ko skušaš stvari izraziti, se ti šele oblikuje prava podoba, če ne poveš, je slika meglena.
Vsi doživljamo proces, da smo ujeti v takšne in drugačne odvisnosti, ki jih sčasoma uzremo, ubesedimo in postopoma z Božjo pomočjo in s pomočjo naših bližnjih ozavestimo in se počasi osvobajamo. Tako postopoma rešujemo svoje življenje. To je prestop k Bogu.
Pri dr. Aleksandru Šinigoju v tečaju NLP je privlačno to, da ni treba kopati po sebi, ampak si rečeš: »Tako, kot delam zdaj, ne gre. Želim si svobode, rasti, neodvisnosti.« Postopoma prevrednotiš svoja prepričanja in prideš do svojih ciljev svobodnega človeka.
Kako je bilo živeti v družini, ki je bila zaznamovana s težkimi dogodki, ki sta jih starša doživela v rosnih letih, o katerih pa se nikoli niso nič pogovarjali. Niso vedeli, kdo sploh so. Starih očetov ni bilo, le od mame mama, ki pa je raje delala na vrtu kot pa se ukvarjala z vnuki. Pri misijonu je nekoč pater pridigal o lepih družinah, kako se pogovarjajo, prebral je tudi Sončno pesem. Napisala mu je pismo in po pol leta jo je pater poklical po telefonu. Šla sta na izlet. Sedela sta na klopci in najprej mu ni mogla nič povedati. Kot bi imela polno vrečo, v kateri pa ni nobene besede. Bog ji je poslal človeka, da je sčasoma lahko začela govoriti.
V življenju je včasih zelo pomembno, da si na nekem mestu, ko daš, kjer si in kar si – in si del tega, kako Bog odrešuje.
Hudi duh te vedno znova prepričuje, da si ti protagonist. Takrat ne pustiš Bogu, da vstopi v tvoje življenje.
Še hujše suženjstvo je, da si pustiš dopovedati, da nisi sposoben. Ko je šla obiskati znanca v bolnišnico, je bilo zelo hudo, saj je samo krilil okrog sebe in je ni prepoznal. S težavo se je čez tri dni še enkrat odpravila na obisk. Tokrat je bilo lepo, na koncu sta se že smejala. Ko se ti zdi, da nekaj ne zmoreš, Bog pomaga s svojo neskončno vztrajnostjo.
Ker so bile babice poslušne Bogu, so lahko prelisičile faraona.
2. Faraon je zasužnjil Izraelce in jih na silo držal v odvisnosti. Morda tudi mene kdo drži v odvisnosti? Ali pa jaz napravljam druge odvisne od mene? Razlog.
Smo enotnega mnenja, da je greh največji zasužnjevalec človeka. Človekov ego je tisti, ki hoče oblastnost, moč, bogastvo, da ne vidi trpečega, revnega, pomoči potrebnega. To velja tako iz naše zunanjosti, ko smo sami prizadeti s suženjstvom in odvisnostjo, kot tudi iz nas, ko se mi prepustimo tem slabim nagnjenjem, da druge morda celo podzavestno zasužnjujemo.
– Egoizem je največja odvisnost, ki vedno grozi, da me oddalji od podarjanja bližnjemu. Sv. Pavel pravi, da delam, to kar nočem. Ali je to človeška narava, ali skušnjavec? (Rim 7, 19-20 ) Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.
– Odvisnosti je bilo mnogo vrst. V mladosti, ko je bil zame čas pomembnih odločitev, se nisem vedno odločala prav zaradi prepričanja, da zmorem sama. V tem lahko danes vidim svojo odvisnost od napuha. V zrelih letih, ko sem odkrivala nove možnosti za življenje po svoji meri so nastale odvisnosti od mojih ambicij morda tudi na škodo zakonskega življenja in družine. Uveljavljati sem hotela »moj prav« in nisem poslušala drugih, rada sem naredila in izsilila vse po moje. Še kaj bi se dalo našteti, a danes sem že v tretjem obdobju, ko čutim, kako so odvisnosti, ki so me spremljale, počasi odpadale od mene kot koža na telesu, ki se prenavlja, a tudi spreminja. Niso še vse odpadle, vendar pa preostale niso več tako škodljive, da bi zadušile željo po osebni izpolnjenosti v povezanosti z bližnjimi, z občestvom, predvsem pa v povezanosti z Bogom.
– Največja sužnost, iz katere me je Gospod rešil (in me še rešuje), je prepričanje, da se moram in zmorem (!) sama rešiti: da je od mojega truda odvisno, ali bom zveličana ali pogubljena; da je vse življenje en sam trd boj s skušnjavami, grehi, zlom v sebi – boj skoraj brez upanja na zmago. Perfekcionizem človeka uniči, saj si moraš slej ko prej priznati, da delaš napake, da nisi popoln.
Rešitev ni bil enkraten dogodek, ampak dolg proces (ki še traja), ko me je Gospod počasi prepričal, da nisem popolna in mi tudi ni treba biti – da si ljubezni ni treba prislužiti, ampak mi jo podarja. Da je vedno z menoj in mi želi nekaj boljšega. Da se mi ni treba truditi sami (itak neuspešno), ampak lahko skupaj nosiva jarem, skupaj rineva v klanec …
Skušnjava farizejske samozadostnosti je velika, nikoli do konca premagana. Tudi Mojzes je videl stisko svojega ljudstva in jo je skušal rešiti sam, pa ni šlo: ubil je Egipčana in moral bežati – podvig ni uspel. Samo z Bogom, v popolnem zaupanju vanj, lahko rešim sebe in morda še koga. Ne devet prvih petkov, ne vsakodnevni rožni venec ali darovi za Karitas me ne bodo rešili. Jezus me je že rešil – samo ponižno moram sprejeti svojo omejenost in njegovo kraljevsko moč.
Želja po popolnem obvladovanju svojega življenja se še vrača: načrtovanje dogodkov, nadzor nad ljudmi in odnosi – celo pridiganje Bogu! Tudi Izraelci so si želeli iz puščave nazaj v znano okolje, med lonce mesa in čebule. A življenje me znova in znova prepriča, da čebula ne nasiti in odžeja. In Gospod je k sreči vztrajen, ne neha mi ponavljati obljube o medu in mleku.
– Včasih smo odvisni od potrošništva, ker nas preplavljajo komercialni letaki in katalogi , ki ponujajo izdelke in obljubljajo užitke in srečo, ki jo bomo pridobili z nakupom.
V današnjem času smo zelo odvisni in včasih kar obsedeni od novic, aplikacij tik- tok, youtube, raznih receptov priprave hrane na bolj zdrav način, napotki za razne hitre inovacije v vsakdanjem življenju in navodila za razna popravila. Pri vseh videni aplikacijah so možne prevare in goljufije.
Pri določenih odločitvah sem sigurno odvisna še od koga. Tega, da bi koga napravljala odvisnega od mene, ne želim – se ne zavedam, da bi to počela. Imam slabe izkušnje s tako prakso.
V svojem življenju velikokrat čutiš odvisnost – da nekaj ne zmoreš, da nimaš časa, da si odvisen od svojih rešitev. Druge delaš odvisne, ko jim vsiljuješ svoje ideje, npr. otrokom.
Kako veš, kaj je odvisnost in kaj je dobronamernost? Čutiš v podzavesti. V sebi imam kompas, ki točno pokaže, kdaj svoje ideje in principe ponudim in kdaj vsiljujem.
Mama ni znala pokazati ljubezni drugače kot s kuho in šla s tem zelo na živce.
Božjo pomoč vidim v tem, da pustim svoje otroke v zaupanju, da jih bo Bog rešil in jim pomagal.
Odrešujoč je premik, ne da nekdo, ki ti gre na živce, nalašč noče, ampak, da iz nekih razlogov ne zmore in ne zna ravnati drugače.
Tako je tudi prenašanje zoprnega nadrejenega lažje, ko pomisliš, da je revež ločen. Miren, resnicoljuben pogovor je potem prispeval k boljšemu odnosu.
Ujetost v pričakovanja, kakšna bi morala biti šefica. Kako ven iz tega?
Vzdušje v mali biblični je bolj zaupno kot vzdušje v zakonski skupini. Morda zato, ker se poznamo iz bistvenega. Nič ni potrebno razlagati. Naše skupno je Bog in je vse lažje.
3. Iznajdljivost Mojzesove matere je neverjetna. Kako se jaz poskušam (če se) rešiti iz svoje (morebitne) odvisnosti?
Ko morebitno odvisnost prepoznam ali pa jo kdo »položi« predme, se najprej z njo soočim, naredim nekakšen »načrt«. Uresničitev zahteva veliko truda, predvsem pa molim, prosim Gospoda za moč – pomoč le to premagovati, po možnosti opustiti. Vem, da le z NJIM lahko uspem. Vse premorem v njem, ki mi daje moč (Flp 4, 13).
– Nagovarja me apostol Pavel da se borim proti zlu v meni in izven mene v Ef 6, 11- 18 ( Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam. Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda. Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami.)
– Da se rešujem in izogibam odvisnosti so zaslužni ljudje, ki me podpirajo, ki mi pomagajo z nasveti, zakonec, pogovori z njim, tudi otroci, ki so že odrasli, sveta maša, papeževe besede, pridige naših škofov, duhovne vaje, srečevanja z zakonskimi pari, razmišljanja o Božji besedi v biblični skupini, v Biblični šoli, kjer se danes učim »brati svoje življenje in o njem pripovedovati« in s tem razločevati in se ločevati od tistega, kar me slabi, da bom močnejša za Gospoda.
– Najbolj, se mi zdi, mi pri vzdrževanju stika z Gospodom koristijo vsakoletne duhovne vaje – tam se ponovno spomnim, kdo je Gospod in kdo sem jaz in kakšen je najin odnos. Pomaga mi tudi branje Svetega pisma, pa to, da se med sveto mašo, med molitvijo »svet, svet, svet« spomnim, da smo tedaj že združeni z nebesi, to je predokus obljubljene dežele. Pomaga pa tudi humor: če sama sebe ne jemljem preveč resno, se lažje soočim s svojimi padci. V nekem obdobju me je, na primer, zelo nagovorila knjižica Pisma izkušenega hudiča (C. S. Lewis).
– Odvisnost moramo najprej spoznati in si jo priznati. Načrtno se je moramo lotiti in odpraviti vzroke zanjo. Če potrebujemo pri tem zunanjo pomoč, naj nam ne bo odveč ali nerodno prositi zanjo. Verni imamo tudi močno orodje – molitev in se lahko priporočimo angelu varuhu za izhod iz odvisnosti.
Hvaležne smo za milost, da živimo v času, ko že poznamo zdravila za odpravo naših sužnosti. Jezus nam je s svojim življenjem in postavitvijo zakramentov podaril rešitev glede naših odvisnosti. Bolj kot se jih poslužujemo, vedno manj zasužnjujemo in smo tudi drugim manj sužnji, ker se ob prejemanju zdravila zakramentov počutimo vedno bolj svobodne.
Za geslo uporabim ime nekoga, ki ga ne maram. Tako ga pogosto v miru napišem in se v sebi umirim.
Podobno je, če za nekoga takega molim in se moja drža do njega spremeni.
Sklepna prošnja: Vsemogočni, večni Bog, po svojem ljubljenem sinu, kralju vesoljstva, si obnovil vesoljni svet. Naj ti vse stvarstvo, rešeno sužnosti, z nami svobodno služi in te brez konca proslavlja …