V sredo, 26.10.2022 je potekalo 1. srečanje Biblične šole v novem študijskem letu 2022/2023, katerega tema je Druga Mojzesova knjiga.
DRUGA MOJZESOVA KNJIGA
1. Zgradba
Druga Mojzesova knjiga se začenja s kratkim povzetkom, ki nakaže dolg časovni presledek med Jožefovo smrtjo in nastopom Mojzesa. Potem naslika trpljenje Jakobovih potomcev pod faraonom. Sklene se s posvetitvijo prenosnega svetišča pod Sinajsko goro, ko je ljudstvo že rešeno in mu svetišče zagotavlja, da je Bog sredi med njimi, jih vodi in varuje. Eksegeti razlikujejo v Eksodusu predvsem tri dele:
+ izhod iz Egipta (1,1 – 15,21)
+ potovanje od Egipta do Sinajske gore (15,22 – 18,27)
+ Izrael pod Sinajsko goro: zaveza in predpisi (19 – 40)
Tretji del se deli na:
a) zaveza (19 – 24); znotraj nje podelitev deset zapovedi (20,1-17)
b) prelomitev zaveze in obnova (32 – 34)
c) navodila za sveti šotor in izvedba (25 – 31; 35 – 40)
Knjiga se konča s posvetitvijo prebivališča shodnega šotora v puščavi pod Sinajsko goro (40,34-38). Kaj se je tedaj zgodilo? Gospod je prevzel svoje svetišče v posest, »naselil« se je v njem. Besedi, ki nakazujeta Božjo navzočnost, sta »veličastvo« in »oblak« (prim. 1 Kr 8,10-13). Zdi se, da se ta posvetitev svetišča v puščavi v mislih pisca povezuje z mnogo poznejšo posvetitvijo Salomonovega templja v Jeruzalemu in celo z obnovo bogoslužja po babilonskem izgnanstvu pod Perzijci (prim. 2 Krn 5,11 – 6,2; Ezk 43,1-7). Za poizgnansko izraelsko skupnost je morala biti posvetitev šotora ključni dogodek izraelske zgodovine.
Posvetitev svetišča, ko Gospod prevzame svoje bivališče kot vladar sredi svojega ljudstva, ustreza kategorični trditvi prve zapovedi dekaloga: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!« (2 Mz 20,2-3). Tako lahko celotno knjigo gledamo kot napredovanje proti točki, ko Gospod prevzame dejansko kraljevsko oblast sredi svojega ljudstva.
V 2 Mz 1 – 15 se postavlja vprašanje, kdo je pravi vladar Izraelovih sinov: faraon ali Gospod. Na začetku je vsaj na videz edini gospodar nad njimi egiptovski kralj faraon. Gospod potem pokliče Mojzesa, da bi v njegovem imenu izpeljal ljudstvo izpod faraonove oblasti iz Egipta. Mojzesu tudi razodene svoje ime. Faraon noče pustiti, da bi ljudstvo odšlo, noče priznati oblasti Gospoda. V 5,2 pravi: »Kdo je Gospod, da bi moral poslušati njegov glas in odpustiti Izraela?« Nadloge, ki sledijo, in končno rešitev ob Trstičnem morju odgovarjajo na ta faraonov ugovor. Ko Gospod govori Mojzesu in Aronu tik pred začetkom nadlog in napove faraonovo upiranje, zagotovi: »In Egipčani bodo spoznali, da sem jaz Gospod, ko iztegnem svojo roko nad Egipt in izpeljem Izraelove sinove iz njihove srede« (7,5).
Vendar sama osvoboditev izpod faraona ni dovolj, potrebno je priti v obljubljeno deželo, tam postaviti svetišče in tam v svobodi častiti svojega Boga Gospoda. Ta cilj je lepo prikazan v Mojzesovi pesmi po prehodu čez Trstično morje:
»Popelješ jih in zasadiš na gori svoje dediščine,
na kraju, ki si ga, Gospod, pripravil za svoje bivališče,
v svetišču, Gospod, ki so ga utrdil tvoje roke.
Gospod kraljuje na veke in vedno« (15,17-18).
Čeprav je obljubljena dežela ob koncu knjige Eksodus še daleč, se to Božje kraljevanje le nekako uresniči. Z zavezo (pogl. 20 – 24) Gospod razglasi Izrael za svoje ljudstvo in sebe za Izraelovega Boga. Da bo lahko prebival med svojim ljudstvom in mu vladal, potrebuje še svetišče in bogoslužje. Zato sledijo navodila za postavitev in opremo »prebivališča« (pogl. 25 – 31) in popis izvršitve teh del (pogl. 35 – 40). Med tema dvema blokoma stoji pripoved o zlatem teletu oz. Izraelovem odpadu od zaveze – pregrešil se je ravno proti prvi zapovedi: Ne imej drugih bogov poleg mene! – in o ponovni vzpostavitvi zaveznih odnosov. To pomeni, da tudi izvoljeno ljudstvo v nekem trenutku ni hotelo priznavati Gospoda za svojega edinega vladarja. Končno Gospod zasede svoj prestol, ko Mojzes posveti sveti šotor.
V začetku knjige Izraelci služijo faraonu, na koncu pa služijo Gospodu. Isti hebrejski glagol pa ima bistveno različno vsebino: tam služenje pomeni suženjstvo in ubijajoče prisilno delo, tu izvajanje bogoslužja v svetišču njihovega Boga. Prav v tem, ko njemu služijo, se izraža njihova svoboda.
2. Mojzesovo rojstvo (2 Mz 1,8 – 2,10)
Druga Mojzesova knjiga se začne s pripovedjo o številnem izraelskem potomstvu v Egiptu, ki ga začne novi egiptovski kralj zatirati. Sredi te stiske se rodi Mojzes, ki ga reši in posvoji faraonova hči. Pripoved o zatiranju Izraelcev v Egiptu in o Mojzesovem rojstvu je v sedanji obliki enotna pripoved, vendar so razlagalci odkrili v njej več literarnih virov.
2. 1 Zgodovina in značaj izročil
Okvir tvori motiv o preganjanju Izraelcev. Obstajajo pa napetosti znotraj pripovedi. Običajno vladajoč narod, zlasti na starodavnem Bližnjem vzhodu, ne bi razmišljal o umoru svojih delavcev, ampak bi gledal z naklonjenostjo na njihovo povečanje. Tudi ne bi zmanjšal števila ljudi z umori moških, ampak raje žensk.
Po Hugu Gressmannu je na pripoved o Mojzesu vplival motiv o obljubljenem otroku, ki je bil izpostavljen in rešen – paralelna pripoved je babilonska legenda o Sargonu. Vendar so med njima velike razlike. Trdimo, da motiv Mojzesove izpostavitve ni privzet iz skupne orientalske tradicije, temveč je posebna poteza Mojzesove zgodbe. Orientalska izročila so v hebrejski pripovedi preobražena na več načinov.
Prvič: Pogost motiv izpostavljenega otroka, ki je rešen, da bi postal kralj, je v pripovedi o Mojzesu zelo spremenjen. Ta preprost motiv »od uboštva do bogastva« ne velja za Mojzesa. Mojzes ni neznan otrok, ki postane kralj. On je najprej povišan in se kasneje poniža, ko se poistoveti s svojim ljudstvom. Bralec lahko začuti, da smisel teh dogodkov še ni povsem jasen. Resnična dejavnost je prihranjena za prihodnost. Rešitev je le priprava na to dejavnost.
Drugič: Pisec pripoveduje s hebrejskega zornega kota. Faraonova hči je rešiteljica otroka, medtem ko bi v egipčanskih ljudskih pripovedih v tej vlogi nastopila boginja. Faraonova hči je naslikana tako, kot jo vidi zunanji opazovalec in ne nekdo, ki bi pripadal egiptovskemu dvoru. Ne le, da faraonova hči govori hebrejsko, ampak prepozna najdenčka kot enega izmed Hebrejcev in želi poiskati dojiljo zanj med Hebrejkami.
Tretjič: Etimologija imen. Hebrejski pisec ni poznal egipčanskega izvora imena Mojzes. Sicer bi ga zagotovo uporabil. Poimenovanje Mojzesa sledi ustaljenem vzorcu v starozavezni etimološki etiologiji: ime izhaja iz ohlapne povezanosti glasov med »Mojzes« in »iz vode sem ga potegnila« (v hebrejščini).
Motivacija za izpostavitev je ena najdrznejših sprememb glede na ustaljeno izročilo. Bilo bi nepojmljivo govoriti o Mojzesu kot o najdenčku z neznanim poreklom. Še več, hebrejski starši neradi izpostavljajo svoje otroke. Ta praksa je bila zavrnjena v zgodnjem obdobju Izraela. Edina možnost za takšno pripoved je bila, da je pisec zagotovil dovolj primeren razlog, ki bi starše prisil v takšno dejanje.
To nenavadno obliko zgodbe o rojstvu bi najbolje razložili v povezavi z modrostno literaturo. Čeprav zgodba ne spada v modrostno literaturo v ožjem pomenu, ima vendarle nekaj podobnosti s historiziranimi modrostnimi zgodbami.
1. Zdi se, da osebe v poglavju, še posebej faraon, predstavljajo tipične like. Faraon misli delovati bistroumno, ampak je v resnici nemočen in neumnež, ki ga ukanita modri babici. To je vzporedno s Hamanom v Esterini zgodbi.
2. Pobožnost hebrejskih babic odseva religiozni ideal modrostnih krogov. Njuno zavračanje faraonovih ukazov izhaja iz »strahu Božjega«. Ta pobožnost se kaže v modrosti in sposobnosti spopasti se z obtožbami faraona s pravimi in umnimi argumenti.
3. Na povezanost z modrostnimi krogi kaže povsem odprt in pozitiven opis faraonove hčere. Faraonova hči ni posvojila otroka zaradi nevednosti ali zmote; pripovedovalec poudari njeno spontano sočutje do otroka kot tudi njeno zavedanje, da je otrok Hebrejec. Ta pozitiven odnos do tujca je značilnost mednarodnega priokusa modrostnih krogov.
4. Nenazadnje je zamisel Božje vloge nenavadna za izročilo Eksodusa in ima tesnejšo povezavo z Jožefovo zgodbo v Genezi. Neposredne teološke trditve, ki zadevajo Božje delovanje, so redke. Bog se nikjer ne pojavi, da bi rešil otroka, ampak ima vse nekakšen »naraven« vzrok. Vendar je jasno, da pisec vidi skrivnostno Božjo previdnost v dejanjih ljudi, ki so vpleteni v zgodbo.
Ni enostavno datirati točen nastanek izročila zgodbe o rojstvu. Kot večina starozaveznih zgodb o rojstvu pripada enemu od mlajših plasti izročil. V Ps 105,23sl. najdemo nekatere glavne poteze iz 2 Mz 1,7-14.
2. 2 Egipčani stiskajo Izraelce
Zgodba je jasna. Jakobovi sinovi so se namnožili v skladu z Božjo obljubo (1 Mz 12). Novi kralj, ki ni poznal prejšnjih Izraelovih privilegijev, vidi v tej rasti grožnjo in jo skuša preprečiti. V tem času se rodi Mojzes.
Ena glavnih črt pripovedi je nasprotje med Božjim načrtom, ki hoče ljudstvo rešiti, ter hudobnimi naklepi egiptovskega kralja. Usoda ljudstva visi na nitki. Božji nart za ljudstvo še ni odkrit, je pa v skladu s prejšnjim Božjim zavzemanjem zanj in se osredotoči na tega otroka, ki je čudežno rešen in pripravljen za posebno poslanstvo.
1,8-14 Vidimo prehod od članov velike družine do naroda v obdobju suženjstva. »Novi« kralj je despot, ki hoče prepričati svoje ljudi o svojem načrtu. Naslika jim možen potek dogodkov. Toda do tega trenutka niso Hebrejci storili še ničesar slabega Egipčanom. Niti niso bili obtoženi, da posedujejo boljšo zemljo. Kralj obtožuje Izraelce na podlagi predvidenih možnih situacij, da bi se lahko ob vojni pridružili egiptovskim sovražnikom, se bojevali in odšli iz dežele. Zato skušajo ravnati »modro« z njimi in tako Izrael postane zasužnjen. Opisana je trdota njihovega suženjskega dela. Vendar prvi načrt faraona ne uspe. Nasprotno, ljudstvo se množi v sorazmerju z zatiranjem. Še več, Egipčane prevzame groza pred Izraelci, ki je do tedaj niso poznali.
V. 15-22 Pisec preide k drugi stopnji zatiranja. V stilu ljudskih pripovedi predstavi dve hebrejski babici po imenu Šifra in Pua. Egipčanski kralj sam daje ženama navodila, s katerimi zahteva delovanje, diametralno nasprotno njuni nalogi prinašati življenje. Pisec predstavi razlog odziva babic, ki je prekrižal kraljev načrt. Ta ni bil v tem, da bi se upirali kralju, niti zaradi zvestobe hebrejskemu narodu, ampak, ker »sta se bali Boga«, zato nista izpolnili ukaza. Kralj se takoj zave poloma svojega načrta, zato pokliče babici. Z uporabo oblike obtožbe (prim. 1 Mz 20,9sl.) ju obdolži hudodelstva: »Zakaj sta to storili …?« (v. 18). V resnici nista storili ničesar, nasprotno, vzdržali sta se, da bi kaj storili. Toda na takšen način hudoben despot to razume: tisti, ki odkloni pokorščino, dela proti njemu …
Odgovor babic je tako premeten, da prepričata ne le faraona, ampak tudi številne moderne razlagalce, ki sprejemajo njegovo resničnost: »Hebrejke niso kakor egiptovske žene. Krepke so. Preden pride k njim babica, rodijo!« (v. 19). Judovsko izročilo pravi, da so krepke zato, ker so v njihovem rodu živali: ko je Jakob blagoslavljal svoje sinove, je Juda imenoval leva, Isaharja osla, Dana gada, Neftalija košuto, Benjamina volka (1 Mz 49). Pravzaprav je pravi razlog za polom faraonovega načrta naveden v v. 17, namreč ker se bojita Boga. Pameten odgovor naglasi neumnost kralja, ki hoče ravnati »modro« (v. 10). Tako je šibkost dveh žena uspela premagati grobo moč velikega kralja.
Zgodba se zdaj naglo sklene. Faraon odvrže krinko tajnosti. Ukaže vsem svojim ljudem: »Vsakega dečka, ki se rodi, vrzite v Nil …!« (v. 22). Pogrom proti Izraelcem doseže svoj vrh. Ves Egipt je poklican v boj, da uniči vse številčnejšega »sovražnika«. Zdaj se rodi Mojzes.
2. 3 Mojzesovo rojstvo in rešitev
2,1-3 Pozornost se usmeri na enega moža, iz Levijevega rodu, ki si vzame za ženo Levijevo hčer. Rodi se jima sin. Da bi otroku rešili življenje, ga mati skriva tri mesece. Razlog ni neposredno povezan s faraonovim ukazom, ampak je intimen in oseben: »Videla je, da je lep …« (tob, lahko pomeni tudi zdrav). Izgubiti bolnega sina je že dovolj hudo, kaj šele zdravega in lepega … Skrivala ga je, ko pa ga ni več mogla, je pripravila košaro, v kateri bo otroka postavila v reko. Pisec nazorno pokaže, s kakšno skrbjo je bila pripravljena košara, da ni puščala vode, imela je celo pokrov, in bila previdno položena v ločje na obrežju reke. Do tu ni rečeno ničesar o materinem doživljanju in njenih motivih. Ali se je odločila zapustiti otroka in ga zavreči? Komaj verjetno, kajti tam stoji sestra in opazuje, kaj se dogaja z njim.
Iz epizode je moč razbrati zgodnje otroštvo človeka, ki bo postal voditelj ljudstva. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z omejitvami, ki so bile nujne, da je mogel preživeti. Niso ga pohabile, ker so bile motivirane z ljubeznijo družine, predvsem matere. Njun odnos je bil zaradi nevarnih okoliščin zelo intenziven. Mojzes je bil srečno rojen. Toda mati je svojo nosečnost očitno dobro prikrivala. Tako je sina že pred rojstvom pripravila na težke okoliščine po porodu. Ljubezen in medsebojna pripadnost sta mu dala občutek varnosti in sposobnost prazaupanja. Vendar njun odnos vsebuje tudi veliko strahu, ki poraja dvom in občutek ogroženosti.
Ob branju pripovedi čutimo, kako je mati budno in pozorno spremljala vsak njegov gib ter mu vnaprej skušala ustreči v vseh mogočih potrebah, saj bi bilo smrtno nevarno, če bi otrok izražal preproste biološke in psihične potrebe z glasnim jokom. Tudi sproščenega smeha in izražanja veselja nad življenjem ni bil deležen. Tako sta bila oba prikrajšana za jok in smeh. Povezanost med njima je bila tako intenzivna, da se je otrok bal jokati in smejati. Vpliv matere nanj je bil zelo velik. Mati omejuje Mojzesa iz ljubezni, a vendar je prisoten strah. Po treh mesecih skrivanja, ko tega ne more več početi, izvede načrt, ki je uspešen. Dečka položi v košaro (nadomestna maternica) in ga spusti po Nilu (reka smrti), kar je na videz sodelovanje s faraonovim načrtom. Košara nudi varnost in domačnost. Namesto uspavanke z materinim pozibavanjem ga je uspavalo zibanje na vodi.
V. 4-10 Vsekakor je ena najbolj razveseljivih potez v pripovedi vloga sestre. Sestra igra glavno vlogo posredovalke v zgodbi, ki združi uvodno temo o materi in otroku s temo o princesi in otroku. Sestra blaži trdoto izpostavitve z opazovanjem od daleč. Takoj se pojavi pred faraonovo hčerjo, da se pogaja za hebrejsko dojiljo. Ne da se prepoznati, ampak deluje kot deklica, ki se je v pravem trenutku znašla na pravem mestu. V pogovoru s faraonovo hčerjo uporabi množino in s tem ne da možnosti, da misli otroka pripeljati nazaj v njegov dom in družino.
Otrok ni le rešen in vrnjen svoji materi s kraljevo zaščito, ampak je ona celo plačana, da pazi in skrbi za svojega otroka. Princesa je ganjena takoj, ko zagleda jokajočega otroka. Čeprav spozna, da je eden hebrejskih otrok, ki povezuje zgodbo s kraljevim ukazom, ne omahuje, ampak mu izkaže varstvo in zaščito. V bistvu otrok ni samo rešen, ampak je posvojen v kraljevo družino kot njen sin. Faraonova hči ne pozna Mojzesove matere, zato z njo komunicira kot s tujko, ki je v skladu z naravo in iz solidarnosti in ljubezni do svojega naroda sposobna in pripravljena skrbeti za otroka, dokler ne doraste. Mojzes je tako bil izročen nazaj lastni materi kot tujec, ki se temu primerno tudi obnaša. Enako kot mati se do njega obnaša tudi sestra.
Mati je morala paziti na svoje obnašanje do sina, da ostali ne bi opazili, da je to njen lastni sin. Skupaj s hčerko sta varovali Mojzesa. Emocionalno sta morali biti zelo trdni, saj v javnosti nista smeli izraziti čustev do njega. Igra je postala tako resničnejša od realnih odzivov in čustev. Ob koncu dojenja pa sta se morala sin in mati ponovno ločiti. Tokrat dokončno.
Po navadi dobi otrok ime takoj po rojstvu. Tukaj pa je imenovanje odloženo, da se prilagodi zgodbi. V imenovanju odseva običajni vzorec etimološke etiologije v Stari zavezi, ki izvaja ime iz preproste asociacije v zvoku. Ime Mojzes je po izvoru egipčansko ime, ki pomeni »sin«, kar se po navadi pojavlja v skrajšani obliki egipčanskih imen kot Tutmoses, Ramses itd. Kakorkoli, hebrejski pisec ni vedel za ta egipčanski izvor. On povezuje ime s hebrejskim korenom »izvleči, potegniti ven«: »tisti, ki je izvlečen, potegnjen ven «.
Še enkrat je bil faraonov načrt prekrižan in to na dvakrat čudežni način. Otrok je bil rešen, in to od same hčere tistega, ki je ukazal uničenje. Božji načrt za njegovo ljudstvo počiva na nebogljenem otroku, ki ga nosi reka. Pripoved je pričakujoče usmerjena k prihodnosti. Kaj bo iz tega otroka, ki je bil obsipan s toliko skrbjo?
2. 4 Novozavezni kontekst
Najbolj razširjena povezava zgodbe o Mojzesovem rojstvu z Novo zavezo je Matejevo poročilo o obisku treh modrih in Herodovem poskusu, da uniči obljubljenega Mesija (Mt 2; prim. Heb 11,23). Četudi v Mt 2 ni izrecnega citata iz 2 Mz 2, so že zgodaj prepoznali povezavo med tema dvema poročiloma. Dokaz za primerjavo je najprej v vzporednem zaporedju in vsebini zgodb. Obe govorita o rojstvu dečka, čigar življenje ogroža vladajoči monarh, najprej v tajnosti, kasneje pa v odkriti sovražnosti. Otrok je rešen v zadnjem trenutku, a drugi otroci so umorjeni. Navedek iz Oz 11,1, »iz Egipta sem poklical svojega sina« (Mt 2,15), naredi tipološko vzporednico med Izraelovo osvoboditvijo iz Egipta in Jezusovo vrnitvijo iz iste dežele. Dalje je ukaz za vrnitev v Izraelovo deželo v Mt 2,20 jasno sklicevanje na ukaz Mojzesu v 2 Mz 4,19.
Matejev namen je bil, da z navajanjem starozaveznih besedil razloži Jezusovo življenje in smrt. Mojzesovo rojstvo služi kot tip, ki vnaprej naznačuje rojstvo Mesija, ki naj bi bil rojen v Betlehemu (Mih 5). Njegov spust v Egipt označi njegovo istovetnost z zgodovino Izraela, katere rešitev je uresničil. Pomor nedolžnih otrok beremo skozi oči Jer 31,15 o Rahelinem joku za zasužnjenimi in pobitimi Izraelci. Zgodba o Mojzesovem rojstvu je poskrbela za tradicionalni okvir, v katerega so bile položene trditve o Jezusovem mesijanstvu. Toda resnični kristološki razvoj je nastal, ko so ti elementi zgodbe o rojstvu prežarili celotno Staro zavezo in se osredotočili na Jezusa Kristusa.
__________________________________________________________________________________________________________________________
BOG STISKANIH
- Bog Svetega pisma je Bog »stiskanih«.
- Pogosto spregledamo motiv Božjega delovanja, in ta je človeška stiska: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva … in slišal, kako vpije … da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim … « (2 Mz 3,7-8)
- Eksodus prikazuje Boga, ki osvobaja ljudi iz razmer trpljenja in pomanjkanja; Boga, ki je občutljiv za človeške stiske in deli trpljenje ljudi.
- c’aka (צְעָקָה); ena najbolj strastnih in močnih besed v hebrejščini izraža močna čustva. Prevaja se kot »jok« ali »krik«, namiguje na srce parajoč jok (brez artikuliranih besed).
Glas krvi tvojega brata vpije iz zemlje k meni. 1 Mz 4,10
Vpitje iz Sódome in Gomóre je res silno in njihov greh je izredno težak. 1 Mz 18,20
Potem ko je minilo veliko dni, je umrl egiptovski kralj. Izraelovi sinovi pa so vzdihovali zaradi tlake. Vpili so in njihov klic na pomoč se je od njihove tlake vzdigoval do Boga. 2 Mz 2,23
Vpili so, in Gospod je uslišal, iz vseh njihovih stisk jih je rešil. Ps 34,18
2 Mz 1,8-14
- Kralj obtožuje Izrael, da se bo ob vojni pridružil egiptovskim sovražnikom in odšel iz dežele.
- Faraonova izjava je neresnična: Glejte, ljudstvo Izraelovih sinov je številnejše in močnejše od nas.
- Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu? 1 Mz 3,1
- Zato skušajo ravnati »modro« z njimi in tako Izrael postane zasužnjen.
- 19. dinastija (13. st. pr. Kr.) je morala utrjevati Nilovo delto pred nevarnostjo Hetitov in zaradi uporov v Kánaanu. Za ta dela je uporabljala polnomadske delavce.
- Skladiščni mesti (prim. 1 Kr 9,19) Pitóm in Ramesés: arheologi so ju izkopali na vzhodnem robu Nilove delte, čas Ramzesa II. (ok. 1295–1225).
- Faraonova modrost v nasprotju z Jožefovo/faraonovo v 1 Mz 41,39: »Jožefu pa je faraon rekel: Potem ko ti je Bog vse to razodel, ni nikogar, ki bi bil tako razumen in moder kakor ti.«
- Prva stopnja zatiranja: suženjskega dela.
- Načrt faraona ne uspe. Nasprotno: ljudstvo se množi v sorazmerju z zatiranjem.
2 Mz 1,15-22
- Drugi stopnji zatiranja: načrtujejo sistematični pomor vseh novorojenih dečkov (Jožef – Herod).
- Dve hebrejski babici po imenu Šifra (שִׁפְרָה) in Pua (פּוּעָה).
- Ime Šifra verjetno pomeni »pravična«. Pua je morda povezana z ugaritsko besedo pḡt, kar pomeni dekle.
- Rabinska tradicija: imenovali so jo Šifra, ker je očistila (מְשַׁפֶּרֶת) novorojenčka z umivanjem in čiščenjem po rojstvu; druga etimološka razlaga je; Izrael se je silno namnožil (שֶׁפָּרוּ).
- Egipčanski kralj sam daje navodila ženama, ki zahteva delovanje diametralno nasprotno njuni nalogi prinašati življenje.
- Razlog babic ni bil v tem, da bi se upirali kralju niti zaradi zvestobe hebrejskemu narodu, ampak, ker »sta se bali Boga«, zato nista izpolnili ukaza.
- Z uporabo oblike obtožbe (prim. 1 Mz 20,9sl.) ju obdolži hudodelstva: »Zakaj delata tako …?« (v. 18). V resnici nista storili ničesar, nasprotno, vzdržali sta se, da bi kaj storili.
- Odgovor babic naglasi neumnost kralja, ki hoče ravnati »modro« (v. 10). Tako je šibkost dveh žena uspela premagati moč velikega kralja.
- Zgodba se zdaj naglo sklene. Faraon odvrže krinko tajnosti. Ukaže vsem svojim ljudem: »Vsakega dečka, ki se rodi, vrzite v Nil« (v. 22). Pogrom proti Izraelcem doseže svoj vrh. Ves Egipt je poklican v boj.
https://www.druzina.si/knjiga/stari-izrael
2 Mz 2,1-10
- Pozornost se usmeri na enega moža, iz Levijevega rodu, ki si vzame za ženo Levijevo hčer. Rodi se jima sin. Da bi otroku rešili življenje, ga mati skriva tri mesece.
- Potem pa, ko ga ne more več skrivati, je pripravila košaro, v kateri bo postavila otroka v reko. Pisec nazorno pokaže, s kakšno skrbjo je bila pripravljena košara, da ni puščala vode, imela je celo pokrov, in bila previdno položena ob breg reke.
- Beseda »košara (iz papirusa)« (תֵּבַת), (prsni) (koš(ara), se pojavi še v navodilu za izdelavo ladje (1 Mz 6,14).
- Košara ustreza prizadevanju za ohranitev življenja človeštva. To je pomen košare/ladje, kajti z njo je Bog obvaroval človeštvo/Izrael pred uničenjem.
- Otrok ni samo rešen, ampak je posvojen v kraljevo družino kot njen sin.
2 Mz 2,1-10
- Običajno dobi otrok ime takoj po rojstvu.
- Navadno ga je izbirala mati (1 Mz 29,31–30,24; 35,18; 1 Sam 1,20), včasih pa oče (1 Mz 16,15; 17,19; 2 Mz 2,22; prim. 1 Mz 35,18).
- Navada, da bi odlašali s poimenovanjem do obrezovanja na osmi dan, ni izpričana pred Novo zavezo (Lk 1,59; 2,21).
Za nekatera imena pridejo navdihi iz posebnih okoliščin ob rojstvu. Ta okoliščina lahko zadeva mater: Eva imenuje svojega prvorojenca Kajn (Qaїn), ker je ‘(pri) dobila’ (qana) človeka (1 Mz 4,1). Enako je z imeni Jakobovih sinov (1 Mz 29,31–30,24); Rahela, ki bo umrla ob porodu, da svojemu sinu ime Ben Oni, ‘sin moje bolečine’, Jakob pa ga spremeni v Benjamin, ‘sin desnice’ (1 Mz 35,18). Redkeje okoliščina zadeva očeta: Mojzes imenuje svojega sina Geršom, ker ga je dobil, ko je bil ger, tj. ko je bival v tuji deželi (2 Mz 2,22). Okoliščina lahko zadeva otroka samega. Jakob tako dobi ime, ker je v telesu svoje matere držal peto, ʽaqeb, svojega dvojčka (1 Mz 25,26), ki ga je izpodrinil, ʽaqab (1 Mz 27,36; Oz 12,4). Perec je rojen tako, da si je odprl ‘prodor, razpoko’, perec (1 Mz 38,29). Lahko pa je to navsezadnje čisto zunanja okoliščina v času rojstva: ko Pinhasova žena izve, da so Filistejci zaplenili skrinjo zaveze, rodi otroka, ki mu da ime Ikabod, kar pomeni ‘Odšlo je Veličastvo iz Izraela’ (1 Sam 4,21). Lahko primerjamo tudi simbolična imena, ki jih Ozej in Izaija dasta svojima otrokoma (Oz 1,4.6.9; Iz 7,3; 8,3).
V razlagah, ki jih Sveto pismo navaja za ta imena, pogosto prepoznamo ljudsko etimologijo, ki je bila skovana pozneje in jo upravičuje določena izmišljena značilnost te osebe. To drži za nekatere primere, vendar ne vedno, kajti navada dajati otrokom imena po okoliščinah rojstva je izpričana pri mnogih ljudstvih in pri sedanjih Arabcih. Tako je žena, ki je rodila same deklice, četrti dala ime Zaʽuleh, ‘Vznemirjajoča’, osmi pa Tamâm, ‘Dovolj!’. Tako je mož deklico, ki se je rodila v jutru, polnem rose, imenoval Endeyeh, ‘Polna rose’.
2 Mz 2,1-10
- Mojzes hebr. mošé: razlaga z glag., ki pomeni ›izvleči‹, je ljudska etimologija, ki povezuje ime z zgodbo o rešitvi. Dejanski izvor imena je verjetno egiptovska oblika iz glag., ki pomeni ›spočeti, roditi‹; nastopa kot drugi del imena več faraonov, npr. Tutmozis, Ahmozis, Ramzes.
- V pripovedi o imenovanju odseva običajni vzorec etimološke etiologije v Stari zavezi, ki izvaja ime iz preproste asociacije. Ime Mojzes je po izvoru egipčansko ime, ki pomeni »sin«, kar se pojavlja v skrajšani obliki egipčanskih imen kot Tutmozis.
- Hebrejski pisatelj ni poznal egipčanskega izvora, povezuje ga s hebrejskim korenom »izvleči, potegniti ven«: »tisti, ki je izvlečen, potegnjen ven«.
- Ime da Mojzesu faraonova hči – rabinska tradicija to vidi kot nenavadno, zato predlaga različna imena, ki jih je dobil od (pravih) staršev.
- Še enkrat je bil faraonov načrt prekrižan in to na dvakrat čudežni način. Otrok je bil rešen, in to od same hčerke tistega, ki je ukazal uničenje. Božji načrt za njegovo ljudstvo počiva na nebogljenem otroku, ki ga nosi reka.
__________________________________________________________________________________________________________________________________________
LECTIO BIBLICA
1. Zahvalim se Bogu, ker me je iz suženjstva pripeljal v svobodo (vsaj v nekaterih stvareh). Zahvalim se za vsak korak, v katerem se to osvobajanje dogaja.
2. Faraon je zasužnjil Izraelce in jih na silo držal v odvisnosti. Morda tudi mene kdo drži v odvisnosti? Ali pa jaz napravljam druge odvisne od mene? Razlog.
3. Iznajdljivost Mojzesove matere je neverjetna. Kako se jaz poskušam (če se) rešiti iz svoje (morebitne) odvisnosti?