V četrtek, 24.10.2024 je potekalo 1. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2024/2025. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. S klicem v preroško službo je Bog prekrižal Jeremije drugačno ve načrte. Mi to zveni znano?
1) in 4) Ko se oziram v (zelo) mlada leta, jasno vidim roko kretničarja, ki je spretno, pogosto zelo presenetljivo krmaril moj vlak – od daleč veliko lažje vidim vzorec kot pa v vsakodnevnem dogajanju, ko podiranje svojih načrtov spremljam z nemirom, žalostjo, slabo voljo, jezo, ko se s stisnjenimi zobmi borim za male zmage, ki me puščajo prazno. V mladosti pa je šlo za večje odločitve: Študirati živinorejo ali matematiko? Prevzeti odgovornost ali se pustiti voditi? Delati z računalniki ali z živalmi ali z ljudmi? Učiti na katoliški ali liberalni šoli? Po neverjetnih preobratih sem pristala točno tam, kjer mi je dobro: kjer sem lahko razvila svoje talente – tudi mnoge obrobne – in lahko veliko naredim za skupnost; kjer vem, da sem na pravem kraju. Čeprav me okoliščine vsak dan spomnijo, da nič ni popolno, da celo jaz J nisem popolna; a da nikoli nisem sama.
Zelo znan mi je Jeremijev boj, da ne bi izpolnjeval tega, k čemur ga Bog kliče. Pomislim lahko, koliko načrtov je bilo v mojem življenju, ki se niso uresničili, ali pa koliko dejanj, ki niso prinesli sadov, kot bi si želela. Pa koliko mojih napovedi, kako bom živela, kje bom živela, s kom in kako velika bo moja družina, kateri poklic bom izbrala, pa se veliko tega ni uresničilo. Je bila za to »kriva« Božja volja? Ja, Božja volja je preobrnila moje naprezanje v sprejemanje tega, kar mi je bilo namenjeno, Bog je bil ob vseh mojih velikih pričakovanjih potrpežljiv z menoj in me čakal, da sem spoznala, kdo moram biti in ob kom se bo odvijalo moje življenje v pravo smer.
S prerokom Jeremijem sočustvujem do solz. Po svojih izkušnjah mislim, da je podobna služba dana vsakemu verniku.
2. Jeremija si je s svojim oznanilom o Bogu in njegovih zapovedih nakopal nasprotovanje in sovraštvo pri svojih domačih, rojakih, vladarjih. Jaz zaradi ljubega miru raje molčim?
Molčim? Zaradi ljubega miru? Včasih še prerada stegnem jezik, ko vidim, da nekdo ne dela prav: krši predpise, ne upošteva starejših, slabo skrbi za psa, ne vzgaja prav otroka … Še večkrat pa sicer ostanem tiho in takemu »krivičniku« samo namenim strog pogled – ob tem pa večkrat zaslišim Jezusovo svarilo: Varuj se farizejskega kvasa, varuj se prepričanja o lastni popolnosti (pa smo spet tam!). Namesto da strogo gledam, bi lahko »grešniku« naklonila prijazen pogled, nasmeh; s tem bi sebe in njega spomnila na Božje usmiljenje in na to, da smo vsi nepopolni in ljubljeni prav v tej svoji nepopolnosti. Zdi se mi, da samo zelo ponižen in usmiljen človek lahko opozarja na napake v družbi – edino takega bodo ljudje slišali in morda celo upoštevali.
Lahko sem zadovoljna, da se veliko gibljem v med prijatelji, ki so enako ali vsaj podobno misleči. V moji družini pa ni tako, težko mi je takrat, ko pri svojih najbližjih vidim razkorak ali celo nasprotno mišljenje o cerkvi, posebej zaradi njenih napak v preteklosti in slabih dejanj njenih članov v današnjem času, ne vidijo pa vseh dobrih del, ki so se v njej dogodila in se še dogajajo. Največkrat se rajši izognem temam o cerkvi, ker prihaja do ugotavljanja, kaj je bilo v srednjem veku s tistimi ljudmi, ki so jih označili za čarovnice in čarovnike, kaj je bilo s križarskimi pohodi in vojnami, kaj z napačnim misijonarjenjem, kaj se danes dogaja z nekaterimi duhovniki, in še kaj se lahko našteje. Nič ne pomaga, da jim razlagam, kaj jaz vem o tem in onem, da je vera neodvisna od slabosti ljudi in da nam Bog govori le o ljubezni in dobroti, ki naj vlada med nami. A njihova misel je kontaminirana z razlagami sveta. In res pomislim, da je bolje molčati, da se ne razvname med nami prepir. Ne molčim pa takrat, ko pred njimi molim, ko se pred hrano zahvalim Bogu za vse, kar nam daje in jim pokažem, da sem Bogu hvaležna tudi za to, da njih spremlja in jih ljubi. Molitev in prošnja za blagoslov, ko jih priporočam Bogu v varstvo, je moj odgovor.
Sama nisem molčala, a sem bila deležna odpora z preklinjanjem in sovraštvom do duhovnikov in vsega, kar je bilo povezano z vero in Cerkvijo. Zato sem umolknila in devet let jokala in trpela.
3. Večja bolečina kot odrinjenost iz družbe bi za Jeremija bila izguba Boga. Zame …
Ne predstavljam si, kako bi bilo izgubiti Boga. Stara mama, preprosta in globoko verna kmečka žena, me je učila: »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.« A ne, ker bi se bala Božje kazni, ampak zato ker je Bog ob naših grehih žalosten. Živela je v stalnem dialogu s Prisotnim; ne vem, kako ga je doživljala, a to je nekako prenesla name: stalno zavedanje, da je tu, čisto blizu – čeprav mu redko prisluhnem; večino časa govorim jaz, ga učim, prepričujem, se jezim nanj … se tudi obrnem stran, a ne za dolgo. Kako odrešujoč je občutek, da sprejema vse moje kritike, »udarce«, in me ne zapusti. Noben človek ni v resnici zvest, tudi jaz ne. Gospod pa ostaja. Hvaležna sem mu za to.
Izguba Boga zato, da bi bila všečna ljudem, ki ne verjamejo vanj, bi bila zame velika bolečina in razočaranje nad seboj. Nisem še doživela tako hude izkušnje, ko bi se morala izjasniti pred nekom, da sem verna, da sem kristjanka, kot se morajo ljudje na raznih koncih sveta. V osnovni šoli so nas učence res spraševali, če hodimo v cerkev. A nismo čutili nobenih posledic zaradi tega, ali pa se jih ne spomnim ali pa sem to potlačila. Mogoče so nam starši vedenje o tem zamolčali. Danes pa mnogokrat razmišljam, kako bi ravnala zdaj, če bi bila na večji preizkušnji. Ali bi vzdržala grožnje, pretnjo s smrtjo, ali še kaj hujšega, smrt recimo, tako kot ljudje v arabskih državah ali kje drugje.
Bog pa je neopazno prihajal v družino po otrocih, saj je zakrament krsta skrivoma deloval in nas povezoval.
4. Ko se je Jeremija ozrl nazaj na življenje, je bilo v njem veliko trpljenja in neuspehov, a tudi čudovitih trenutkov Božje bližine. Ko jaz pogledam na svoje življenje …
Večkrat se ozrem nazaj na moje življenje, zgodi se na duhovnih vajah ali na srečanjih zakonske skupine, ali pa tudi sicer v pogovoru z možem ali drugimi v družini. Rajši se seveda spomnim lepih trenutkov, ki smo jih skupaj doživeli in se zahvaljujem Bogu zanje. Zahvaljujem se tudi, da sem bila rojena v Sloveniji, tej lepi deželi, da sem imela verne starše, ki so mi zagotovili vse zakramente, ki jih nudi cerkev, dokler so lahko o tem odločali. Zahvaljujem se za zakrament zakona, v katerem sva si z možem obljubila skupno življenje v veselju in sreči, pa tudi v težavah in stiskah. Tudi teh je bilo kar nekaj, pa tudi nepravih odločitev. Tudi te sem izročila Bogu, saj so me še bolj vzpodbudile k iskanju prave poti in me povezale z Božjo besedo, ob čemer sem spoznala veliko dobrih ljudi, med njimi veliko duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki so mi pomagali na poti za našim Velikim duhovnikom Jezusom.
Jeremijevo trpljenje je moralo biti nepopisno- saj je bil v škripcih med svojo ljubeznijo in obljubo Bogu in nevernim ljudstvom. Bil je med nakovalom in kladivom. Mislim, da je v sedanjem času veliko prerokov, ki so osamljeni in zasmehovani. V našo cerkev prihaja nekaj posameznikov iz sosednjih župnij. Jezusa v hostiji prejemajo na kolenih, med njimi tudi mladi očka. Verjetno so v svoji župniji zasmehovani. Drugačnosti ljudje navadno ne sprejemamo. Ko duhovniku poveš za podobo, ki ti je bila dana za razjasnitev nekega verskega vprašanja, te osupljen nejeverno gleda, kaj je s tabo narobe. Brez odgovora in pojasnila se odmakne. Za preroka je velika duševna stiska, ker ljudje izgubijo vero vate, dvomijo v tvojo razsodnost. Ostaneš sam s sabo in Bogom, ki pa navadno molči.