V sredo, 16. decembra 2020, je potekalo tretje srečanje Biblične šole Evangelii gaudium V (2020/2021). Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Ob premišljevanju odlomka 1 Kor 1,26–2,5 se pogovorimo izkušnjah lastnih nemoči in o izkušnji Božje moči, moči Božje besede v mojem življenju. Kar je na svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre … Ni vas veliko modrih po mesu … (1 Kor 1,27.26)
- Moja stalna skušnjava: vedeti vse – ali pa vsaj več kot drugi; biti popolna ali pa vsaj boljša od drugih … ker to pričakujejo od mene; niti ne vem točno, kdo. Najprej starši, potem učitelji, zdaj šefi … v ozadju pa: Bog.
Občutek, da ne le moram, ampak tudi zmorem (!) me postavlja nad druge, ki ne zmorejo, ne razumejo, ne znajo … Potem pa se zmotim, padem, ne uspem. Vsak poraz me postavi na trda tla, me sooči z resnico – najprej resnico o meni in moji (ne)moči, (ne)sposobnosti, (ne)popolnosti – kar bi lahko bil vzrok za obup; lahko pa bi ob soočenju z Božjo močjo umrla od strahu, če mi ne bi skozi Božjo besedo ves čas usmiljeno, z nežnim sočutjem šepetal Gospod: res je, nisi popolna, a saj ti ni treba biti; nisi sposobna uspeti sama, a saj ti ni treba; samo pusti, da ti pomagam. Skupaj nama bo uspelo. Zagotovo. Tudi hoditi po vodi! Ob sprejemanju lastne nepopolnosti se počasi (zelo počasi!) učim sprejemati nepopolnost drugih; najprej dijakov, potem sodelavcev, prijateljev. Učim se, naj ne pričakujem več, kot mi je nekdo sposoben ali pripravljen dati. Saj tudi Gospod od mene sprejema samo tisto, kar zmorem – in to sprejema z veseljem, ne z dolgim nosom, ne z jeznim mrščenjem. Bolj ko teče čas, več izkušenj nemoči je za menoj, dragocenih izkušenj, ki me delajo mehkejšo, bolj razumevajočo do sebe in do drugih. Namesto da bi s svojimi pričakovanji ali zahtevami koga prestrašila, se učim hvaležno sprejemati, kar zmore. In upam, da bo nekoč zmogel in dal več.
Tudi pri svetopisemski skupini počasi lažje razumem, da nekdo ne zmore aktivno sodelovati in me to ne moti več tako zelo. In se mi ne zdi tragedija, če jaz kaj zamočim. Ko me neuspeh potre, se spomnim, da Duh veje, kjer hoče in lahko tudi na mojih podrtijah gradi čudovite stavbe. Podrtije me nenehno opominjajo, da ne gradim jaz, ampak On. - Ob teh vrsticah so se mi porodili zlasti spomini na čas demokratizacije in osamosvajanja, ko sem vodil DEMOS Ljubljana Vič-Rudnik, in sem kot drugorazredni državljan, ki ni skrival, da ljubi Boga in podpira Cerkev, pomagal vzpostavljati enakovrednost in enakopravnost vseh ljudi pred (lokalno) oblastjo oz. upravo ter se zavzemal za enakopraven dostop do infrastrukture, upravnih storitev in kadrovskih priložnosti. Nad seboj sem čutil Božjo milost, ki me je dvigala nad pomanjkanje družbene časti, tisto vrstnih izkušenj in znanja. V oporo mi je bil tudi prijazen odnos ljudi, ki so čutili to mojo voljo, pripravljenost in neke vrste blagoslovljenost. V sedanjem času pa se večkrat čutim šibkega, ko iščem priložnosti in vidim potrebo po oznanjevanju Božje besede.
- Nemoč v svojem življenju doživljam takrat, ko sem/sva preizkušan/a in ne morem storiti sam/a nič. Tako sva doživela preizkušnjo nenadne izgube dragega brata, staršev …
- Veliko preizkušnjo sem doživela tudi ob odkritju težke bolezni, ki je bila k sreči v začetni fazi in sem jo s pomočjo takojšnje obravnave uspešno prebolela. Verjamem, da sem zaradi pravočasnega odziva in Božjega varstva ustrezno reagirala.
- Lastno nemoč čutim predvsem v primeru bolezni, ko si sam ne moreš nič pomagati. Svoje zdravje moraš prepustiti v roke zdravnikov, ki jim zaupaš ali jim ne zaupaš. V zadnjih šestih letih sem se srečeval z zdravstvenimi težavami, operacijo, preiskavami, nazadnje pa še s korono obdobjem. Vse to me je spodbudilo k globljemu razmišljanju o svojem življenju. Obstaja pa še On, ki je naš telesni in duševni zdravnik. Zaupanje v Jezusa, molitev k Očetu sta okrepila moje zaupanje v Božje usmiljenje, utrdila mojo vero in mi povrnila notranji mir.
- Danes se zavedam, da lahko storim toliko, kolikor je v moji moči in le s sodelovanjem z Bogom. Ni bilo vedno tako, domišljala sem si, da lahko sama zmorem, da sem dovolj močna, sposobna, celo pametna, da premagam težave. In ker ni bilo tako, sem bila jezna, žalostna, kar so čutili tudi tisti, ki so bili poleg mene. Posebno sem občutila nemoč, ko so odhajali najbližji, prizadela me je smrt očeta, mame, odhajanje otrok od doma, dogodki tik pred upokojitvijo, ko sem izgubila delovno mesto. Ko sem spoznala, da moram vse prepustiti Božji volji in Jezusovim ramam in se sprijazniti s tistim, na kar ne morem vplivati, je postalo vse lažje. Pomagala mi je molitev, ki je je bilo vedno več, duhovne vaje, prebiranje Božje besede. Pomagali so mi bližnji, ljudje, ki so vstopali v moje življenje in v katerih sem prepoznala stopinje Jezusa.
2. Prosim Svetega Duha, da mi pokaže, kdaj mi je bil oznanjen evangelij? Po kom ali po čem se me je dotaknil?
- Odkar se zavedam, mi je bil oznanjan evangelij in še vedno sem na tej poti. S starši smo vedno skupaj hodili k maši. Spominjam se jutranjic v adventu, snega. Živeli smo v širši družbi. Očetov stric je bil duhovnik in očetov brat je bil župnik na Hotizi. Tam je bil zraven tudi svetniški Lojze Kozar.
- Tudi jaz sem tradicionalno vzgojena. Imela sem zanimive katehete. Pri verouku so me učili Pedro Opeka, Franc Rode, Anton Stres, polno lazaristov. Pri nas je bil tudi mladinski ansambel. Imela sem zelo zanimivo krščansko vzgojo. Na DV za zakonske pare pri Sv. Duhu v Škofji Loki nas je s. Andreja Godnič učila plesat. Najbolj pa se me je evangelij dotaknil na romanjih z Maksimilijanom Matjažem. Vedno je bilo izven vseh zemeljskih kategorij. Po svetih krajih hoditi z Božjo Besedo, s krasnim občestvom, to je res milost Božja.
- Zame je bilo srečanje z Maksimilijanom Matjažem začetek nove poti. Eksegezo evangelijev sem imela za diferencialni izpit in Maksimilijana Matjaža sem šla prosit, če lahko hodim na njegova predavanja. Na vseh sem bila, delala vaje in jokala od hvaležnosti. Do takrat nisem vedela, kaj je Sveto pismo. Takoj me je že povabil na romanje. Za domačo nalogo sem morala prevesti en odlomek. Tudi, če ne morem, grem!
- Vi si mislite, da sem tradicionalno vzgojena. Res se ne spomnim nedelje, da ne bi bila pri maši, hodili smo k prvi, ob šestih zjutraj. A prav vse maše sem prespala. Dejansko sem evangelij začela spoznavati na fakulteti, ko sem začela brati SP. Dotika pa se me po ljudeh, po vas. Če bi samo brala, ne bi od tega imela nič. Če ne bi imela možnosti, da vas poslušam, da sem z vami, ne bi zbrala poguma za biblične duhovne vaje. Doma smo samo delali, drugega nič. Živega evangelija v svoji družini nisem doživela. Res sem hvaležna, da me je življenje pripeljalo do tega, da evangelij doživljam prek vas.
- Moj oče ni hodil v cerkev, čeprav je bil najboljši človek, kar sem jih poznala. Prvi stik z Bogom sem doživela v prvem ali drugem razredu OŠ. Doma smo imeli polno hišo obiskov, ki so me motili. Ušla sem na vrt. Bila je noč, v temi sem gledala zvezde, vse se mi je zdelo skrivnostno. Rekla sem: »Bog, če si, daj mi vedeti, da si in da si tukaj ob meni.« To je bilo moje prvo iskanje Boga. Drugega dogodka se spomnim s konca OŠ. Brala sem roman, kjer je nekdo rekel, da je v nekem trenutku zgodovine prišel nekdo, ki je pokazal, kakšen bi naj bil človek. Ta človek me je presunil. Kakšen človek je moral to biti, da je v hipu vse spremenil. Zaželim si, da bi bila zraven.
- Name je zelo vplivala mala sestrična, s katero sva bili dobri prijateljici. Bila je iz verne družine, a naenkrat je vero izgubila. Ogromno se je spremenilo. To je bilo na koncu srednje šole ali na začetku študija. Šli sva se pro et contra. Če sem ji hotela odgovarjati na vprašanja, sem si morala oblikovati svoje predstave. Še danes sem ji hvaležna. Ona se je nazaj spreobrnila in še vedno sva duhovno zelo povezani.
3. Ob branju Mr 12,38-40 razmislimo o svoji molitvi; je opravljena iz dolžnosti, strahu, navade… ali pa gre za zaupno odpiranje srca in izročanje življenja dobremu Očetu?
- Včasih molim tudi iz navade, včasih je moja molitev le nek obred ali celo dolžnost. Čisto nekaj drugega pa je, če se poglobim, molim v globokem zaupanju.
- Mojega brata so na začetku leta s helikopterjem prepeljali v UKC na srčno operacijo. Hvala Bogu, da je šlo vse po sreči in so ga rešili. Zdaj doma okreva, živi pa sam. Zadnjič se mi kakšno uro ni oglasil na telefon. Tako goreče sem molila kot najbrž še nikoli.
- Res iskreno in predano, ko pozabiš nase, sem molila parkrat v življenju. In vedno je bilo povezani s stiskami mojih bližnjih. V molitvi mi manjka dimenzija zahvaljevanja. Saj se znam zahvaliti, a bežno. Slavljenje mi manjka. Ne znam, se ne spomnim. Res iskrene molitve so le v prošnji za moje bližnje.
- Iz navade ali dolžnosti nič ne delam. Molim iz velike stiske, strahu, skrbi, nemoči. In zahvaljevanje – vsako jutro in vsak večer naštejem vse svoje otroke in vnuke in se zahvaljujem, da jih imam.
- Pretreslo me je, ko je p. Rupnik v smehu rekel, da ljudje pri spovedi rečejo, da so bili pri molitvi raztreseni. Saj ne moreš biti raztresen, ker to potem ni molitev. Zavedela sem se, da sem tudi sama to večkrat rekla. Zdaj sem se znebila tega, da je treba molit. Bolje je, da greš v raztresenosti pomivat posodo.
- P. Rupnik je rekel, da naj bo vse, kar delaš, molitev. Če ti pade krožnik na tla, lahko to neseš Bogu. Krasna gospa, pri kateri sem stanoval v Trnovem, je ob molitvi rožnega venca potožila župniku Janezu Oberstarju, da ji misli kar odplavajo. Odgovoril ji je: »Bog je sprejel Vaš čas. Saj ste mu Vi posvetili svoj čas.«
- Zdi se mi, da molitve nikoli nisem razumela, kot daj-dam: da mi je Bog dolžan izpolniti želje. Sem pa opazila, da se bojim opustiti neko molitev, ki sem je vajena – imam slabo vest, kot da Bog zahteva, potrebuje (?) moje molitve; kot da si moram zaslužiti privrženost, ljubezen … Želim si otroško sproščenost v zavesti, da je Božja ljubezen – za razliko od naše – brezmejna in je ne morem izgubiti, zapraviti; ker je Bog Oče. Ne sodnik ne policaj. Oče. Spomnim se molitve v neki redovni skupnosti: molile smo skupaj v neki zelo težki situaciji, po goreči molitvi pa so sestre sproščeno kramljale o vsem mogočem. Svoje skrbi so odložile – v resnici odložile! pred Gospodom – in jih niso več morile. Niti se niso čutile dolžne biti žalostne ali zaskrbljene – kot da bi s tem pomagale reševati problem.
- Ne spomnim se, da bi prosil Svetega Duha, naj mi pokaže, kdaj mi je bil oznanjen evangelij. Vem pa, da sem pri starosti 16 in 17 let doma našel Sveto pismo nove zaveze in sem sam zase bral besede Jezusa Kristusa, ki so me zaznamovale za vse nadaljnje življenje.
- Sprejetje evangelija in razsvetljenja opažava, da poteka vsak dan in naju spremlja ob stikih z drugimi, z branjem Svetega pisma pa tudi drugih tekstov drugih avtorjev, ki razmišljajo o veri na različne načine. Spoznavanje evangelija poteka korakoma in prosiva za razsvetljenje, da bova lahko poglobila svojo vero.
- Že kot otrok sem jemal v roke Sv. Pismo. Njegova Beseda me je bolj nagovorila kot besede očeta, bolj tudi kot duhovnika pri verouku ali v cerkvi. Z leti sem vse raje prebiral evangelij. Največji napredek pa sem doživel ko sva se z Lilijano pridružila Najini poti in duhovnim vajam za zakonce p. Vitala Vidra, kjer se poglabljamo v odlomke evangelija in jih prebiramo, razčlenjujmo in vgrajujemo v konkretne razmere najinega zakona. To počenjava že 21 let, ne sam ampak v skupini, kasneje tudi v šoli za poslanstvo pri jezuitih, v biblični skupini in nazadnje v biblični šoli, kjer se učim pripadnosti občestvu.
- Kljub temu, da sem bila krščena, da imam vse zakramente, da sem redno hodila k maši, sem bistvo evangelija spoznavala po majhnih korakih in kot da me v mladih letih vera ni zanimala. Za Božjo besedo sem se začela zanimati, ko so moji trije otroci, še bolj pa najmlajša hčerka, hodili k verouku, pa na njihova vprašanja nisem znala odgovoriti. Vprašala sem se, kaj je moja vera, da vem o evangeliju, o Božji besedi tako malo. Iskala sem možnosti, da izvem več in začela s katoliškim svetopisemskim tečajem, potem se mi je začelo odpirati. Z možem sva začela obiskovati duhovne vaje, kjer sem zvedela, da je bil Jezus v najinem odnosu od sklenitve zakona. Vse to dogajanje je spremenilo moje življenje. Srečevala sem ljudi, ki so mi pomagali, da je moja vera postajala vse bolj živa ( šola za poslanstvo, biblična skupina, zakonska skupina, biblična šola). Pomagala so tudi romanja v dežele, kjer sem lahko začutila, kaj se je dogajalo v času Jezusovega delovanja, kdo so bili Jezusovi učenci, kaj je doživljal sveti Pavel (Sveta dežela, Sirija, Turčija, Jordanija, Egipt).
4. Ob branju Jn 13,1-17 premislimo svoje odnose do bližnjih, svojo držo Jezusovega učenca in oznanjevalca evangelija!
- Biti oznanjevalec evangelija je težka naloga. V župniji se pogovarjamo o omejitvah zaradi covida, pri maši je lahko le sedem družin. Škoda se mi zdi, da ni ljudi pri maši. A je silno veliko pomislekov v občestvu in zelo težko je najti kompromisno rešitev. Hvala Bogu, da imamo modrega župnika, ki najde salomonsko rešitev. Jaz bi se že skregala, ker me jezi.
- Jaz bi tudi na tak način oznanjal, da bi povedal, kako mora biti in da me je treba poslušati. A oznanjati bi moral v ponižnosti, s poslušanjem, kaj mi Bog govori. Podoben sem Simonu Petru.
- To vprašanje se lepo nanaša na to, kar smo brali, da Bog izbere slabotno, nespametno. Učenec si, ko pustiš vse močno, modro, mogočno v tebi, da ostane le majhno. V tem lahko Gospod deluje. Sicer oznanjamo sami sebe in smo odbijajoči.
- Starejša ko sem, bolj sprejemam sebe v slabih lastnostih. To me zelo osvobaja. Ne obsojamo le drugih, ampak predvsem sami sebe. Včasih sem imela zelo veliko opravkov s tem. Ne toliko, kaj si bodo drugi mislili o meni, ampak da jaz nisem v redu. Ta ponižnost, da sprejmeš vse svoje vidike, ki so po Jezusu všeč Bogu, je tudi proces, da mogoče malo manj sodiš druge. Ta drža do bližnjih gre v premik drže do sebe. Če si ti Božji otrok, če Jezus sprejema tebe, kakršen si, je tudi pot do drugih lažja. . »Zgled sem vam dal …« Ob tem se lahko prestrašiš. Kot človek ne moreš, je nemogoče. Moraš sprejeti nemoč, ki je pač človeška lastnost. A ne smeš se na tej točki predati. Nekaj vendar lahko narediš. Včasih je dovolj, da narediš nekaj malega, kar si sposoben in zmoreš.
- Ko prebiram besede Evangelija (Jn 13,1-17) , se mi kar ponuja, da se primerjam z Jezusom, kar se mi po eno strani zdi bogokletno, po drugi pa primerno, da si postavljam tako visok vzor, čeprav ga nisem zmožna doseči, da se vsaj trudim. Jezus se je v odlomku evangelija bližal h vrhuncu svojega življenja, kar je bila smrt in je bilo vstajenje. Tudi jaz se približujem koncu življenja, ne vem sicer tako kot Jezus, kdaj se bo to zgodilo, kmalu ali še ne kmalu, gotovo pa se bo zgodilo. Sprašujem se, ali sem zmožna ljudem, ki sem jih vzljubila, izkazati tako kot Jezus tudi ljubezen do konca. Kje so moje meje zmožnosti iti v ljubezni do konca in ali bom imela priložnost, da tako ljubezen izkažem. Jezus se pripravi na umivanje nog, na služenje, je moj vzor. Kako se pripravim na služenju drugemu, drugim? Odložiti moram vse, kar me pri tem moti: oholost, zaverovanost vase, užaljenost, kritiziranje, trmo, jezo in služim s toplim pogledom, objemom, čeprav danes na daljavo, prijaznostjo, nasmehom, veselostjo, pozornostjo … skratka z ljubeznijo, za katero pravi Pavel, da je največja. Koliko priložnosti mi ponuja vsak dan, da sledim Jezusu, da umijem noge drugemu. Koliko teh priložnosti ne znam ali nisem sposobna izrabiti. Jezus mi kaže pot, ki je pot služenja, uči me razpoznati, kdaj imam za to priložnost, saj se lahko le na tak način oznanja evangelij.
Zapisali Romana in Lilijana
1. Ob premišljevanju odlomka 1 Kor 1,26–2,5 se pogovorimo izkušnjah lastnih nemoči in o izkušnji Božje moči, moči Božje besede v mojem življenju.
Vse, kar imam in sem, sem prejel od Gospoda, zato se resnično lahko ponašam samo v Gospodu, ponosen (važen:), da imam takega Darovalca.
Oči sveta niso oči Boga.
Temu svetu vlada hudi Duh. Mi smo sol, ki ohranja Božje v svetu, ne glede na to, kakšen je.
Izkažeta se DUH & MOČ, ne mi, naša moč. Kar imamo, smo prejeli, sv. Duh v nas je dar.
Navajena sem zelo, da moram sama poskrbet, se potrudit, narediti – moja moč. Največja preobrazba tega mišljenja se zgodi v izkušnjah nemoči. To, da zdaj na novo razmišljam, da lahko Duh dela nove stvari, je lepo. Najlepše je izkušat Božjo moč, ko te neha bit strah zase. To me je prej zelo hromilo. Iz velikih izkušenj Božje moči vsak dan vidim Božjo moč v vsem, kar se mi dogaja.
Božja moč prihaja v obliki navdihov (npr. ko napišem nekaj novega, kar prej ni obstajalo).
Moja identiteta je Duh, ki v meni kliče Aba, Oče. Psihologija gre na človekovo moč- zrihtajmo vse rane. Božja moč pa jih sprejme in posveti in so lepše, kot si si kadarkoli predstavljal.
2. Prosim Svetega Duha, da mi pokaže, kdaj mi je bil oznanjen evangelij? Po kom ali po čem se me je dotaknil?
Dejansko v otroštvu najprej po BB, ki se bere ob nedeljah in po preprostih pridigah za otroke, ki so govorile o bistvenem, o božji ljubezni in usmiljenju. Kasneje pa preko birmanske priprave, animatorjev, patrov … Sedaj pa preko resničnih božjih služabnikov in BB direktno.
Prepričale so samo osebne izkušnje, ne besede, knjige. Ljudje, ki so pokazali na preplet vere kot vključene v življenje in ne nekaj za zraven. Ljudje, ki so bili zaljubljeni v evangelij. Naštejem jih malo, ampak tudi samo eden bi bil dovolj, da razpiha žerjavico, ki je tlela v srcu že od najstniških let – da je življenje nekaj več kot samo služba, hiša itd.
3. Ob branju Mr 12,38-40 razmislimo o svoji molitvi; je opravljena iz dolžnosti, strahu, navade… ali pa gre za zaupno odpiranje srca in izročanje življenja dobremu Očetu?
Pomembnost preprostih molitev in vzklikov k Bogu in še večja pomembnost lectio divina in dhv. In pa to, da imaš nekoga, da se lahko stalno pogovarjaš o tem, kako si. In potem skupaj prinašaš pred Boga: vse, kar je.
Si želijo hoditi okrog, da jih vidijo, prvih mest ipd.
Spet oči sveta: kariera, uspeh, denar, pohvale, všečki,…
Kaj imam, česar ne bi prejela?
Namen je važen! Zakaj nekaj delam? A zato, da dobim pohvalo? Ali za rast skupnosti, Božjega kraljestva?
Molitev: Hm…Kolikokrat Bog kot asistent. Jaz bom sama, Bog pa mi zraven še malo pomagaj.
Papež, 13.1.2021: slaviti tudi v težkih trenutkih. Mi imamo navado, da ko nam gre dobro, slavimo, ko nam gre pa slabo, pa prosimo.
Če je vera odnos, se z Božje strani ljubezen ne spremeni.
Molitev kot odnos. Tako dejansko molim ves dan:)
4. Ob branju Jn 13,1-17 premislimo svoje odnose do bližnjih, svojo držo Jezusovega učenca in oznanjevalca evangelija!
Cilj je zaupati drugemu kot tisti otroci, ki se vržejo v objem vsakomur. Ampak hudič polaga v srce nezaupanje, strah, stisko, zavore in delitve. Ampak tudi če sem tak, nag, ubog, lahko še vedno drugemu umijem noge – se darujem. Če pustim svoj napuh, egoistično voljo zunaj, v temi in smrtni senci, se lahko pustim umiti Drugemu, ki me očisti, posvetli in sem pripravljen za gostijo, za darovanje naprej drugemu. Služim pa lahko drugemu, samo če se mi ta pusti se umiti, si upa sprejeti dar. To je zelo občutljivo in težko. Kolikokrat smo bili ranjeni ob darovanju, ko bi moralo biti zastonj in brez pogojev, pa ni bilo. Ampak, če ne grem preko tega strahu (nič hudega če traja leta, potrpežljivost in zvestoba in upanje – aktivna pasivnost je način), če ne pustim, da se me umije (delež, ki je potreben, je v tem, da se pustim umiti – JK se je pustil umiti Janezu Krstniku/Očetu/ženi z lasmi) ne morem vstopiti k večerji. Ne pripadam občestvu, ki se zbira ob gostiji, ob kruhu in vinu. In če nisem prisoten pri hranjenju, v občestvu, v Cerkvi, potem se ne morem darovati naprej, ker sem sam lačen.
Papež Frančišek: Bog nas je odrešil s tem, da nam služi. Življenje nam ne služi, če ne služimo.
Lepo je delat za druge, ampak samo takrat, ko vem, da sem najprej jaz ljubljena od Boga in odrešena. Preverjat to: ali sem izpraznjena, utrujena, žalostna, ko delam nekaj prostovoljno brez plačila, ali sem vesela?
Način je služenje. Na glavo obrnjen od tega sveta (egoizem, tekmovalnost, jaz, zaloge, prihranki…). Da moram jaz najprej delat. Tukaj pa je odrešenje pred mano. Brez Duha ne razumeš. In če ne, tudi boljše, da nič ne delaš (oznanjevanje), kot pravi p. MIR.
