V četrtek, 19.12.2024 je potekalo 3. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2024/2025. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. V vrstici Ezk 3,17 – “Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. – besedo “tebe” zamenjaj za svoje ime: ali kdaj svarim pravične in krivične v svoji “hiši”?
Še najbolj sem v vlogi učitelja – preroka v šoli, a brez omenjanja Boga, seveda (žal). Dijaku, ki krši pravila, skušam razložiti, da s tem ruši odnose in sam sebi žaga vejo, na kateri sedi: da je trenutno ugodje (ker je v središču pozornosti) pot v osamo, ki si je ne želi. Vem, da so taki vedenjski vzorci posledica občutka nesprejetosti – zanemarjenosti ali razvajenosti! – , iz katerega se je človek navadil bežati z vzbujanjem pozornosti s slabimi dejanji namesto z dobrimi. Težko to razume, še težje spremeni ustaljene vedenjske vzorce. Navadno ga po pogovoru pošljem k psihologinji, ki ima boljša orodja, jaz pa se trudim, da opazim in nagradim vsak njegov napredek. Včasih pomaga, mnogi pa potrebujejo več časa in upam, da jim bo uspelo pozneje v življenju.
Med odraslimi, posebno doma, pa se redko oglasim, predvsem zato ker nočem biti vsiljiva. Večina ljudi ne želi nasvetov, versko področje pa je v naši družbi (tako čutim) še posebej občutljivo. Še najdlje grem ob božičnih in velikonočnih voščilih, kjer omenjam sočutnega Boga, ki je vedno blizu. Tudi ko si voščimo, večini namesto sreče in zdravja zaželim blagoslov. Samo ob hudih dogodkih (bolezen, nesreča, smrt) si drznem biti bolj konkretna. Zanimivo, tedaj se nihče ne upre, ne čuti ogrožen. Doslej so bili vsi hvaležni, nihče mi ni zameril. Niti mama ponesrečenega dijaka, ki sem ji napisala, da molim zanj; pa niti ne vem, ali so verni. Ob veliki krizi v službi, ko je šlo za obstoj šole, se nas je nekaj kolegov zbralo pri frančiškanih in smo v času odločilne seje molili za dober izid. Vsi so vedeli za to in marsikdo – tudi zelo liberalni! – so pozneje povedali, da jim je to dalo pogum in moč. Nihče pa se zato ni spreobrnil 😊 A to ni preroško opominjanje, kvečjemu blagi namigi.
Kot kristjani smo soodgovorni za stanje v družbi. Potrebno je biti aktiven kristjan tudi in predvsem v današnjem času na vseh nivojih. Ker se tega premalo zavedamo, prevzemajo vlogo razsodnika in izvršilnega upravitelja drugi, ki odločajo namesto nas, kako bomo živeli. Svojega mnenja pa ne moremo niti predlagati, kar se obeta z novim zakonom o medijih, če ga bomo dopustili.
Moja hiša je moja družina, mož, otroci, morda še sorodniki – moje svarilo je bolj izražanje mojega mnenja, ko sem prepričana, da je njihovo mnenje zgrešeno v zvezi z dogajanji med ljudmi v svetu, v cerkvi, pa tudi med nami. Ali pa je izražanje moje vere v Božjo besedo, v pravilnost razlage cerkve in v moč delovanja Boga med nami.
Sprašujem se o svoji odgovornosti. Sem mar jaz varuh svojega brata (1 Mz 4,9)? Da, sem. Dolžan sem oznanjati evangelij. Kot pravi Pavel: » Kajti gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal (1 Kor 9,16)« Vendar je to težko. Zavedam se, da to ni samo v moji moči, ampak potrebujem pomoč Svetega Duha. Ne boste namreč govorili vi, temveč Sveti Duh( Mr 13,11). Problem je uporništvo Božji besedi. Kot v Izraelu je tudi v današnjem okolju zakrknjenost src, katerim je govorjena Božja beseda. Vendar je upanje da bo Beseda, učinkovita in bo opravila, za kar je bila namenjena ( Iz 55,11).
2. Napišem pismo resnični ali namišljeni osebi, ki se e oddaljila od Boga, Pri tem mi je v navdih tudi Ezk 16.
Precej je ljudi v moji bližini – tudi v družini – , ki bi jim rada napisala nekaj takega:
Dragi »brat«, tole pismo sem ti želela napisati že zdavnaj, a sem se bala biti vsiljiva, bala sem se, da bo moje vmešavanje prekinilo najin prijateljski odnos. Pišem ti zato, ker si tako zelo želim, da bi bil srečen, pa vidim, da se ti dogajajo neprijetne, težke stvari, v katerih se počutiš sam, o katerih ne moreš govoriti z nikomer, v katerih ne dobiš tolažbe.
Se spomniš, ko smo bili majhni in smo sodelovali v župniji: pevski zbor, romanja, branje beril, skupni pohodi in počitnice. Tedaj smo – ob svetniškem župniku – čutili, da je Bog oče in Jezus prijatelj. Nekoč pozneje se je očitno nekaj pretrgalo. Vem, gotovo imaš razloge, dobre razloge za odmik od Cerkve in vere, čeprav o njih nisva nikoli govorila. Razočaranje nad človekom ali ustanovo? Življenje, ki zahteva ves čas in energijo? In svet z množico nadomestkov za Božjo bližino, ki pa puščajo prazne in kličejo po »Še!«.
Gledam te ranjenega, kako se mučiš na poti, a svetu (in sebi?) še vedno kažeš podobo moči, ki jo od tebe zahteva in pričakuje: Moram sam! Boga ni, ljudje pa imajo svoje težave. Mora mi uspeti. Zmorem sam – in če ne, nisem vreden živeti. In ker nisi edini, ker vsi (?) okoli tebe živijo podobno, izgleda, da tako mora biti. Dokler ne obležiš ob poti, na primer v bolnišnici. Kot bi ti življenje samo poskušalo pomagati, te ustaviti, ti ponuditi priložnost za premislek. Zdi se mi, da se v tebi vzbuja želja po Bogu, a hkrati občutek krivde: toliko časa sem ga odklanjal, saj me ne bo sprejel (tudi jaz bi tako ravnal!); nočem biti zavrnjen, zato se raje ne poskusim vrniti. Prastara zmota (še iz raja!) o ljubosumnem, užaljenem Bogu. A On ni tak! Ne boj se! Pomisli na priliko o izgubljenem sinu (gotovo se jo še spomniš): Bog je najprej Oče, ki ranjenega sina ob vrnitvi objame in priredi slavje; za pogovor o padcih in krivdi po še čas – a ne pred sodnim stolom, ampak v toplem objemu. Verjameš? Verjameš, da komaj čaka, da ga pokličeš? Čisto blizu je in ti ponuja roko v oporo in tolažbo, Tako zelo si želi spet obuditi odnos s teboj. Poskusi …
Tvoja »sestra«, ki moli zate in si želi čutiti s tabo, ti biti blizu.
V vseh obdobjih življenja imamo različne izzive. Imam dolgoletnega sorodnika, s katerim smo dobesedno rastli skupaj. Dolga leta smo živeli v slogi in medsebojni naklonjenosti. Sorodnik se je poročil in v družino je prišla nova oseba, ki je povsem porušila prvotno harmonijo. Med seboj smo se zelo oddaljili in bolj kot ne pozabili drug na drugega in na Boga.
Po dolgih letih hočemo pomiriti sebe in sorodnike, zato smo pripravljeni odpuščati drug drugemu. Težava je v tem, da vsi nismo enako hitro dozoreli, da je sloga nujna in da je odpuščanje potrebno.
Moje besede v pismu gotovo ne bodo tako ostre, kot so prerokove. Osebam, ki so se oddaljile od Cerkve, bi bila rada predvsem zgled, kar pa mi ne uspeva vedno. Je tu morda tudi vzrok, da so tam, kjer so?
Dragi otrok, iz Božje besede je razvidno, da je tvoje življenje zgrešeno. Zapustil si nauk, ki si ga slišal iz mojih ust in ki ga je vame položil Gospod, oddaljil si se od cerkvenega občestva. Ne slišim več molitve iz tvojih ust, ko jaz molim, si tiho, čeprav sem ti jo v otroštvu položila že v zibel. Zanimajo te druge stvari, posvetne, raje kot na romanja greš na izlete, potovanja, tvoji prijatelji so neverni ljudje. Raje greš na zabavo namesto k sveti maši. Ali ti nisem v otroštvu povedala vse o Bogu, ki te ljubi? Že s krstom si postal njegov, prejel si njegovo telo v svoja usta ves navdušen in srečen, poslal je nadte Svetega Duha, da boš razumel, kako te ljubi, da boš vedel, da je Gospod, ki bdi nad teboj. Dal ti je prijatelje, da boš ob njih rastel v veri in ljubezni, pa si jih zapustil. Vendar vedi, Gospod te pričakuje, ni te zapustil, potrpežljiv je in milostljiv, tvoje pregrehe bo vrgel čez ramo, ko ga boš spet sprejel v svoje srce in osramočen spoznal, da tvoje poti niso bile prave in ko boš prosil za odpuščanje, ti bo odpustil vse, kar si počel, ker je Jezus njegov Sin vzel križ s tvojimi grehi na svoje rame. Spoznal boš njegovo vsemogočnost in večno Modrost, ki v njem prebiva, vedel boš, da je tvoj Gospod.
Draga hčerka. Pišem ti, ker ne zmorem osebnega pogovora. Ob tvojem rojstvu, na dan, ko si bila rojena, sem se razveselil tvojega rojstva. Spremljal sem te pri tvojem odraščanju. Bili so lepi trenutki, ko smo te nesli k krstu. Ko si začela obiskovati verouk, sem tudi sam podoživljal spomine na svojo mladost in prva spoznanja o Bogu, o namenu mojega življenja. Kako srečni so bili časi, ko smo cela družina sodelovali pri tvoji birmi. Končala si šole. Kako ponosen sem bil na tvoj uspeh. A začela si se oddaljevati od Cerkve in vere v Boga. Izgubila sva stik, da bi ti predstavil, kako je pomembno je ostajati v stiku z verujočim občestvom in živeti v Božji milosti. To me navdaja z žalostjo in hrepenenjem, da se vrneš nazaj k temu, kar si že imela. V tvojih odnosih z menoj in drugimi vidim, da ni bilo zaman vzgoja, ki si jo prejela v družini. Pri tebi vidim spoštovanje vrednot, ki jih kristjani upoštevamo. Iskreno skrb za bližnjega, prijaznost, poštenost željo delati dobro. Potrebuješ le korak v pravo smer.
Upam in si želim, da bi spoznala, po Božji milosti pomembnost vere za tvojo sedanje in prihodnje življenje. Želim si, da bi se približala Bogu in Jezusu, kajti le v njem je življenje. Molim zate naj te spremlja moj in Božji blagoslov. Tvoj oče
Dragi moj vnuk Miha, bil si poseben od Boga dani otrok.
Ko sem te kot dojenčka polagala k opoldanskemu počitku, si protestiral. Zanimale so te vsemogoče reči. Pri dveh letih si ločeval besede DUH, od duha – dišanja, smradu. Že pred vstopom v šolo si določal po datumu rojstva, kateri dan v tednu se je kdo rodil. V drugem letu šole si že naslikal vseh 14 postaj križevega pota. Že pred vpisom v glasbeno šolo si na klavirju iskal akorde za spremljave na violini. Vendar so te dolgočasile vsakodnevne violinske vaje. Zanimala te je narava, živali, zgradba posameznih okončin, mišic.
Že kot srednješolec si veliko razmišljal o LGBT in te o tem doma ni hotel nihče poslušati. To gibanje si prepoznal kot politično gibanje – proti obstoju družine kot osnovne celice družbe.
Vedno so te obkrožali in pritegovali otroci, ki so bili materialno, duhovno ubogi in vzgojno zanemarjeni razvajenčki. Z njimi si sočustvoval in jim bil v pomoč.
V pohlepu po poglabljanju spoznavanja glasbe si že nekaj let (po nekaj mesecev) privoščiš študij v tujini ob izmenjavi študentov. Imaš veliko prijateljev, s katerimi tudi celo noč debatirate o Bogu, o naravi Boga, o odnosu do človekove majhnosti, oziroma Božjega otroštva.
Tudi Sv. Duh ti je blizu, saj sam doživljaš njegovo delovanje pri ustvarjanju novih kompozicij. Le kako, da si doma pozabil: 5 minut s Sv. Duhom?
Nekaj mesecev v letu živiš v bolj urejenih ekonomskih, družbenih, kulturnih razmerah v tujini. Tem se prilagajaš in jim skušaš slediti. Dobro ločuješ slabo od dobrega, vendar te včasih zanese stran od katolištva. Dvomiš, pa se spet »znajdeš doma«, ko ustvarjaš glasbene priredbe na vsakršne verske ali kulturne obletnice.
Veš, pred božičem sem poslušala v Biblični šoli o preroku Ezekijelu, ki je tudi živel v izgnanstvu kot ti, v tuji deželi, ki pa ni častila Boga, ampak bogove današnjega časa. Ponašala se je z visoko kulturo, umetnostjo, napredkom, pozabila pa na svojo dušo in duhovnost življenja.
Ezekijel v 3, 17 pravi: »Sin človekov, postavil sem te za STRAŽARJA Izraelovi ( ŠTUDENTSKI) hiši. Ko zaslišiš, prebereš BESEDO iz mojih ust jih (študentarijo) POSVARI v mojem imenu.« »Pojej ta svitek (Sveto pismo) , napolni se z vsebino teh strani, o tem premišljuj, govori (Ez 3, 1-3)
Drug za drugega smo odgovorni, saj smo vsi Božji otroci. Glejte vse duše so moje: tako očetova duša kakor sinova duša, moji sta. Duša, ki greši, umre. (Ez 18,4)
Tebe vsi radi poslušamo. Škoda, da s tujci debatiraš brez svetopisemske podlage in razlage. Prosim te: skupaj preberite vsaj Ez 3,1-21. To bo za več noči dovolj debat, posebno za Indijca.
Berite, kot da z vami govori OSEBA, ki že živi v vašem srcu, se veseli s študenti in vsem daje Sv. Duha v polnosti.
Želim, da se kot do sedaj, vsako juto napolniš s Sv. Duhom in Božjo besedo za tisti dan in tvoj dan bo izpolnjen, če boš to tudi živel. Božjo besedo prežvekuj (premišljuj), saj ti šele vsebina BESEDE razsvetli misli, besede, melodije, note za skladbe, ki ti je dano, ko si poln NJEGA dodajaj stavke, ki prihajajo iz duše, bo v novi priredbi zanimiva zate in prijatelje. Prevzelo vas bo veselje in sreča, ker bo novo v starem zazvenelo privlačno. V tem si ti mojster. Tvoja priredba svetoletne »himne« me vsakič na novo razvedri in mi daje upanje. Tudi Gospod se veseli tvojih enkratnih priredb ob božičnem koncertu v Cankarjevem domu.
Izraelci se v suženjstvu spominjajo vere svojih prednikov, glasba pa budi v njih hrepenenje po Bogu in upanje v dane obljube (Ps 137).
Dragi naš STRAŽAR, veselimo se tvojih novih melodij za nas sužnje v našem času, v naši domovini.
Babica, ki misli in moli zate