V sredo, 14.12.2022 je potekalo 3. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2022/2023. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
Dva sta bila poklicana, Mojzes je poslušal Boga, Aron je govoril ljudem.
Kako sta bila Mojzes in Aron že stara pri svojem poslanstvu. Še je upanje za nas 🙂
Kdaj je pravzaprav živel Mojzes? V 13. stoletju pred Kristusom? Na spletu preberemo, da rabinsko judovstvo navaja, da je živel med leti 1391 in 1271 pr. Kr., sv. Hieronim kot leto rojstva navaja 1592 pr. Kr., James Ussher pa 1619 pr. Kr.
Dragoceno je listati po starem rdečem Svetem pismu v slikah in opazovati podobe, ki so se vtisnile v nas v zgodnjem otroštvu. Kakšni detajli so takrat burili domišljijo in postavljali osnove našim današnjim predstavam. Tudi v škofovi spodbudi smo brali, naj se učimo opazovanja od majhnih otrok.
S. Snežna je zadnjič zanimivo razlagala o zakrknjenosti. Desetkrat je rečeno, da Bog faraonu zakrkne srce. A to stori samo posredno, faraon se sam tako odloči. Faraon ravna obratno, kot bi človek pričakoval. V tem se najdemo. Prosiš Boga, naj se nekaj uredi in ko se tako zgodi, zakrkneš. Ko je težava rešena, nisi več razpoložljiv.
Kako napreduje zakrknjenost? Drsiš v situacijo, ko si vse bolj zasvojen s slabim. Odločiti se moraš za dobro, saj ni vse samo dar, pomembno je tudi človekovo sodelovanje. Večkrat sem šla skozi to. V sebi čutim zakrknjenost, a sčasoma morda v manj hudi obliki. Trdota je v več stopnjah.
Mojzesova veličina je v pokornosti Bogu in to rodi dober sad. Najprej se je branil. Prizor pri gorečem grmu kaže, da je Mojzesova drža rezultat boja. Ni bil po naravi pokoren.
Mojzes je postavljen v težko situacijo, ki je zanimiva tudi za nas pa npr. za duhovnike. Izraelci so se navadili na svoje suženjstvo. Voditelj jim mora zbuditi željo po svobodi. Oznanjevalci morajo svetu zbuditi željo po nečem novem. Želje pa ne zbudiš s pridigo, ampak z načinom življenja.
1. Je z ozirom na faraonovo zgodbo »igranje« z grehom lahko nedolžna stvar?
Tako »igranje« (ko se želiš »postaviti nad Boga«), neupoštevanje Božje volje vsekakor pelje v lastno pogubo, temo in pa v škodo bližnjih, ljudstva. Mojzes in Aron sta prišla k faraonu in mu rekla: »Tako pravi GOSPOD, Bog Hebrejcev: »Do kdaj se boš branil ponižati se pred menoj? …« (2 MZ 10, 3)
– V faraonovi zgodbi spoznamo, da Bog deluje tudi pri ljudeh, ki vanj ne verujejo in zaradi tega menijo, da lahko delajo, kar hočejo, da lahko zatirajo ljudi, požrejo svoje obljube, dogovore, zagotovila, morijo itd. Toliko bolj pa je prisoten Bog pri ljudeh, ki vanj verujemo, tako stoji tudi Mojzesu ob strani ob vodenju ljudstva. Ko pa ljudstvo Bogu ni zvesto, in ravna v nasprotju s tem, kar Bog zapoveduje v Božji postavi, sledijo posledice tudi zanje, tako kot so se zgodile faraonu. Če prenesem na svoje življenje, je imelo »igranje« z grehom posledico, včasih so rekli »kazen Božja«. Zdelo se mi je, da se mi dogajajo neprijetne stvari ravno zaradi greha.
– Igranje z grehom nikoli ni nedolžna stvar. Najbolj nevarno pa je, da vse preradi faraone vidimo v drugih – na lokalnem in svetovnem političnem prizorišču na primer, je dovolj kandidatov –, pri tem pa pozabljamo, da se zlo skriva (in razkriva) tudi v nas, v meni, da sem jaz tak faraon, ki nočem slišati prošenj ali svaril; da sem prevečkrat prepričana v svoj prav, v svojo moč in pravičnost; in ne odstopim od svojih prepričanj, prav po farizejsko.
– Igranje z grehom nas oddalji od Boga. Faraon ne verjame Mojzesu in s tem ne Bogu, zato ker ima svoje bogove. Sam si domišlja, da ni samo najvišji vladar, ampak celo Bog. Biti zagledan v svoj egoizem je največji greh.
Gre za spiralo pogube. Ne zavedaš se, kako se vse bolj pogrezaš. Pasti moraš čisto na dno, da se ozavestiš.
Anonimni alkoholiki uporabljajo pravilo »danes ne«. Kaj več človeku vzame pogum, sploh ob neuspehih. Tako pa se trudiš po malem, vsak dan sproti.
Kaj pomeni igrati se z grehom – vztrajati v tem, kar se ve, da ni prav. Človek se noče podrediti, ego je močnejši. Če se pojavi znamenje, da to ne bo šlo, se nekako vda, ko gre mimo, nadaljuje. V bistvu gre za ponavljajoča zla dejanja, ponavljajoča znamenja in ponavljajoče zapiranje vase. Čeprav je možno, da se zla dejanja opravičujejo z dobrimi nameni, ki to niso, se to lahko konča tudi z zaprtostjo vase ali v določen krog ljudi, organsko boleznijo ali celo s psihično motnjo …
Faraonu je Bog zakrknil srce in s tem povzročil, da se je napačno odzval npr. na zahteve Izraelcev, ki so hoteli v obljubljeno deželo. Ker je bil ves čas zakrknjen, so bile njegove reakcije vedno negativne, kar je vodilo v pogubo, s tem pa povzroča trpljenje vsem ljudem. Faraon je na koncu priznal Božjo premoč. Tak je npr. Putin, ki ga vidimo kot sodobnega faraona, ki je zakrknjenec in deluje v nasprotju z Božjo voljo in povzroča trpljenje ljudi povsod po svetu. Torej igranje z grehom ni nedolžna stvar, ker se naloge stopnjujejo in povzročajo še več negativnosti.
2. V kateri Mojzesovi preizkušnji vidim svojo? Katero Mojzesovo vrlino bi želel/a tudi sam/a?
Mojzes kljub Božjemu povabilu ne zapusti svojega trdovratnega ljudstva, ki veliko godrnja… Zanj se vedno znova in znova zavzema pri Bogu. GOSPODA z argumenti prepriča, da odpusti ljudstvu. Mojzes brezpogojno zaupa GOSPODU.
Sama se zavzemam (molim, prosim) pri Gospodu za svojo družino, bližnje, bolne, za Cerkev, za mir v svetu, zase… Vsekakor se ne morem primerjati z Mojzesom, ki prosi Boga za vse svoje ljudstvo, ki je »vmes« skrenilo s poti, se obrnilo proti Mojzesu, Aronu, Bogu…
– Približno taka preizkušnja kot pri Mojzesu se je dogajala v moji družini, deloma še vedno. Tako kot Mojzes prosim Boga, da se usmili mojih otrok, ki so se oddaljili od Cerkve in še vedno upam, da ne tudi od Boga, vsaj po njihovih besedah. Želela bi, da bi imela Mojzesovo zaupanje v Boga, da bo vodil moje otroke po njegovi poti, da bi imela njegov pogum, ko je prepričeval Boga, naj ne pogubi ljudstva in njegov uvid, da je za poslanstvo, ki mu ga je dal Bog še kako primeren, potem ko se ga je dolgo otepal.
– Všeč mi je Mojzesova prostodušna radovednost: Poglejmo, zakaj grm ne zgori. Zelo se vidim v njegovem občutku nevrednosti, nesposobnosti: Pošlji koga drugega. Zase vem, da ne zmorem, Bogu pa ne zaupam, da bo mogel delovati po meni, tudi po moji šibkosti. Mojzesova vera in zaupanje sta rasla, ko se je zaupno prepuščal Gospodu – NAJPREJ je moral zaupati, šele POTEM je doživel potrditev. Jaz si ne upam tvegati. Malo zaradi strahu pred razočaranjem, malo pa tudi zaradi udobja. Želim si, da bi si upala zaupati, tudi z morjem pred seboj in sovražno vojsko za hrbtom; tudi ko se odpre zemlja in pogoltne upornike – ko Bog izgleda krut in maščevalen, pravičen brez usmiljenja.
– Mojzes se na začetku svoje poti otepa odgovornosti za sprejem naloge, ki mu jo daje Bog. Tudi sam se mnogokrat poskušam izgovarjati s svojo, nesposobnosti, starostjo, boleznijo, da ne bi sprejel odgovornosti za storiti kaj več, za druge, za oznanjevanje itd. Zase bi želel, da bi imel več zaupanja v Gospoda, več trdne vere, da z njegovo pomočjo zmorem mnogo več, kot sam mislim.
Želeli bi si njegovo vztrajnost. In to, da si je upal v bližino z Bogom. Pa da se je z Bogom pogajal. Ni se počutil kompetentnega na nalogo, ki mu jo je Bog namenil. Potem pa je vse naredil.
Tri stvari: vztrajnost, poslušanje, molitev.
Dal si je svetovati in poslušal je nasvete. V bistvu je bil ponižen. To bi si človek želel zase.
Mojzes je vedno hotel ljudstvu dobro, a niso ga razumeli in padale so pripombe. Podobne so izkušnje pri vodenju skupine mlajših, ko doživljaš upiranje, pripombe in nerazumevanje. Trudiš se, pa vsa prizadevnost ni niti opažena.
V situacijah, ko veš, da nečesa ne zmoreš, je prav, da rečeš kot Mojzes, »naj gre nekdo drug«. A Bog je želel prav njega. Tukaj gre potem za zaupanje Bogu.
Pravzaprav je bil Mojzes stalno preizkušan, ko je bil posrednik pred faraonom.
Sama bi želela tako kot on:
– neomajno zaupati v Gospoda,
– biti tako odločna – ne, brez drobnice ne bomo šli nikamor,
– biti tako potrpežljiva, da nosi še breme svojega ljudstva, to je drugega,
– prisluhniti nasvetom drugih…
Poskušamo biti ljudje, ki smo odvisni od Božje milosti. Gospodu se poskušamo približati, kot se je približal Mojzes Gospodu na gori. Določil mu je mejo in naloge njegovega delovanja.
Mojzesova vztrajnost, pogum in popolno zaupanje Bogu so vrline, ki bi si jih želel.
3. Znamenja, ki jih pošilja Bog po Mojzesu in Aronu, faraona ne prepričajo, temveč nasprotno zakrknejo, zato Bog pošlje nadloge. Kako se odzivam na Božja znamenja v svojem življenju?
Ko pridejo razna znamenja predvsem kot preizkušnje, sem sprva žalostna, prizadeta, jezna, vprašam se ZAKAJ. Počasi se »zberem« in vse izročim v Božje očetovske in materinske roke in zaupam v Božjo pravičnost, usmiljenje in si rečem: Gospod že ve zakaj, le ON ima vse odgovore. Imam pa več izkušenj s takimi Božjimi znamenji, ki so mi življenje spremenila na boljše, mi poglobila zaupanje v Boga.
– Večkrat sem imela občutek zakrknjenosti, kot bi me Bog pustil na cedilu, a verjetno se mu nekaj časa sploh ni zdelo, da bi se še ukvarjal z menoj. Ko pa sem končno spoznala Božja znamenja zame, so me pripravila do veselja za spoznavanje Božje besede, do prijateljstva z Jezusom in molitve k Svetemu Duhu za modrost, milost, previdnost, do urjenja v krepostih, čeprav imam še veliko dela.
– Faraonov odziv se mi zdi logičen: tudi jaz, če me nekdo provocira, še bolj trmasto vztrajam pri svojih načelih in odločitvah, nalašč: naj se vidi, kdo je šef!
Seveda, če bi mi govoril sam Gospod – iz oči v oči – bi morda prisluhnila (če že ne ubogala); toda kako naj vem, kdaj in kaj mi govori On. O trditvah drugih ljudi pa nimam prav visokega mnenja, tako da me je težko premakniti. Bolj sem faraon kot Mojzes, z menoj ima Sveti Duh veliko dela. Še dobro, da je neskončno potrpežljiv.
– Na Božja znamenja se ne odzivam vedno pravilno. Zato pridejo nadloge. Mnogokrat tudi ne znam prepoznavati Božjih znamenj, oziroma jih prepoznam, ko že pridejo nadloge. Ko pride bolezen, se začnem spraševati, kje sem zakrknil svoje srce. Prepoznavanje svojih napak in vračanje k Bogu je odrešenje in prinaša mir.
Najprej imaš znamenja. Če jih ne razumeš, dobiš nadloge.
Bog nam stalno pošilja znamenja. Včasih so skrita in moraš biti zelo čuječ. Včasih veš, da je nekaj znamenje in prosiš, da bi sprejel, da ne bi bile potrebne nadloge.
Pred boleznijo mi je Bog pošiljal znamenja »ustavi se«. Bolezni nisem razumela kot nadloge. Od takrat čutim Božjo prisotnost in se zavedam, da je potrebno znamenjem prisluhniti.
Grozen zlom noge je gotovo nadloga. Zakaj zlom?! V nadlogi lahko pridejo tudi znamenja. Dobro je, če sprejmeš nadlogo, da v njej ne zakrkneš. Tako ostaneš odprt za znamenja.
Znamenja niso le negativna, so tudi lepa znamenja. V življenju je veliko več znamenj, ki govorijo »jaz sem s teboj« in čutiš delovanje angelov varuhov.
Bog mi je bil ob bolezni milosten in me je pripravljal na to, kar me je čakalo – s posebnim občutjem, prek sina, s ključnim srečanjem ob pravem času.
V zdajšnjih časih splošne apatije, zmede, strahu in tesnobe je dovolj, da smo tu. Imamo priložnost, da smo čuječi, da zaznamo znamenja in kaj dobrega naredimo.
Glede znamenj – nisem prepričana, da sem pozorna na vsa znamenja, ki mi jih Bog dobronamerno pošilja. Moram priznati, da v mladosti sploh nisem razmišljala o tem, vrtela sem se okrog sebe in svojih sposobnosti. Morda sem se preveč zanašala tudi na druge. Včasih sem celo podobna faraonu, ki se najprej vda, ko pa gre hudo mimo, pozabi na vse in zopet nadaljuje v svojem stilu.
Z leti, z vsakdanjo molitvijo , s poslušanjem in z branjem Jezusovega nauka, ki pa me je, moram priznati, vedno privlačil, postajam vedno bolj pozorna na to, kdo me vodi in usmerja. Želim si, da bi dojela vso to neizrekljivo in neizmerno Božjo voljo , pa tudi Božjo previdnost, ki zame istočasno tudi skrbi.
Znamenja in nadloge poskušamo razumeti in jih sprejeti na način, da z njimi rastemo in pustimo, da nas oblikujejo, da postajamo novi ljudje. Poskušamo, da ne bi vztrajali pri svojih predsodkih, zato molimo in se prepustimo delovanju Svetega Duha.