V četrtek, 26. februarja 2025, je potekalo peto srečanje Biblične šole v študijskem letu 2024/2025, kjer smo se srečali s prerokom Jonom.
JONA
Knjiga govori o Jonu kot o fascinantnem liku, prav tako pa o nič manj fascinantnem izrazu knjige. Ni obsežna, a vsebuje večplastno razlago. Se je mogoče identificirati z upornim prerokom, ki je lahko tudi naš sodobnik, ozkosrčna oseba? Je bistvo knjige veličastni univerzalizem? Ali nima prefinjenega občutka za ironijo? V Novi zavezi in kasneje v upodabljanju, začenši v katakombah, je Jona znamenje vstalega Kristusa. V judovskem svetu služi besedilo za spravni dan v nekaterih sinagogah. V katoliškem bogoslužju spada v spokorno oznanilo.
Dogajanje je prizor v dveh dejanjih. Prvo sestavlja Jon 1-2, drugo Jon 3-4. Velika riba rešuje Jona, potem ko so ga ljudje z ladje vrgli v morje. Zgodba se odvija v smeri spuščanja: Jona se neprestano spušča od zgoraj, ko mu govori GOSPOD, vse niže, dokler ni v ribjem trebuhu, spodaj v globočinah morja. Tukaj bi se lahko končal prizor in celotna zgodba o Jonu in ribi (1-2).
Toda vse se prične znova. Ponovno GOSPODOV klic; tokrat se Jona odpravi v Ninive. In Ninivljani se ob kratki pridigi spreobračajo; Bog se odvrne od kazni. Jona se zaradi tega na smrt jezi. A Bog je dober tako do Ninivljanov kot do Jona. Jona želi umreti, kar je spet izkustvo spuščanja, potapljanja v globino. Zdaj zraste kloščevec, ki Jonu daje senco. A kloščevec se posuši. Bog gre naproti Jonu in mu očita, kako mu je žal za kloščevec, Bog pa naj ne bi imel sočutja z ljudstvom, ki ne zna razlikovati med svojo desnico in svojo levico, t.j. med dobrim in hudim.
Jona se upira svojemu poslanstvu (Jon 1,1-16)
Poglavje je zgrajeno v zrcalni podobi (hiastična zgradba).
A 1,4.5a sporočilo : strah
B 5b molitev mornarjev
C 5c.6a pripoved
D 6b govori poveljnik
E 7a govorijo mornarji
F 7b pripoved
G 8 govorijo mornarji
Središčno mesto 9.10a Jonova izpoved : strah
G` 10b govorijo ljudje (možje)
F’ 10c pripoved
E` 11 govorijo ljudje
D` 12 govori Jona
C` 13 pripoved
B` 14 molitev ljudi
A` 15.16a sporočilo : strah
Ko se Jona upre Božjemu klicu, gre s kopnega na morje, pod palubo, kjer je najvarneje. Tu se človek lahko skrije pred ljudmi in misli, da tudi pred Bogom, ki kliče. Tako zdaj leži sklonjene glave in krčevito zaprtih oči, medtem ko ga ladja nosi. Zdi se, da njegova usta želijo reči: »Pustite me na miru. Nič ne morem in nič nočem. Preutrujen sem. Zakaj jaz?« In leži brezvoljno, ostarel, nemočen, predal se je. Naj si drugi razbijajo glave s tem, kako bo ladja zdržala burjo. Naj se drugi brigajo za to, kam pluje. Naj gredo drugi v Ninive. Jona želi nazaj v materin trebuh, v prostor pozabe, v prostor varnosti in zaščite.
Drugi poklicani so se odzvali podobno in drugače. Abraham je takoj šel na pot (1 Mz 12,1sl.). Mojzes se izgovarja in izogiba svojemu poslanstvu ter ga želi prestaviti na druge (2 Mz 3–4). Prerok Jeremija ugovarja, da je še mlad (Jer 1,6). Prerok Izaija se takoj ko je očiščen, javi na GOSPODOV klic (Iz 6,8). Prerok Amos prizna, da je nekvalificiran za poslanstvo preroka (Am 7,14). Toda vsi so sprejeli svojo nalogo. Toda ne preseneča, da so nekateri od svojega klica bežali. Tako Jona, ki zbeži v nasprotno smer in se skuša klicu za ceno smrti izogniti.
A Božji klic je jasen in neodložljiv. Ninivljani so poznani po prisilnem izseljevanju staroselcev in naseljevanju tujcev, nasilni so in krvoločni. Jona gre namesto v Ninive v Taršiš. Rabini trdijo, da je moral biti bogat in da je plačal celo ladjo, da je ladja šla na pot izključno zaradi njega. Jona je po njihovem vse prodal in samovoljno šel v izgnanstvo. To je naredil proti Božji volji. Ta beg je več od trenutnega neodziva. Trikrat se omenja njegov odhod, njegov spust (jarad): ladja v Jafi, trebuh ladje in globok spanec (Jon 1,3.5). Spust je še globlji, ko ga vržejo v morje (Jon 1,15) in ga pogoltne velika riba (Jon 2,1). Jona beži od Boga in v smrt.
Prerok Jona ni sam. Mornarji sočustvujejo in so velikodušni do njega. Ko jim svetuje, naj ga vržejo v morje, veslajo na vso moč in molijo, da ne bi bili krivi zaradi nedolžne krvi. So v dilemi: če nič ne ukrenejo, bodo pogubljeni, če pa ga vržejo v morje, so krivci. A zakaj Jona ne skoči? Tako mornarji ne bi bili vpleteni. Mornarji kot stranski lik so rabinom zelo pomembni. Po njihovem so Jona trikrat spustili v morje in ga zopet dvignili, vendar ker se je morje ponovno razburkalo, so na koncu morali izvršiti njegov predlog. Omenjajo se divja in močna burja ter strah (Jon 1,4-5.10). Iz strahu je nastala groza, ki na koncu preraste v strahospoštovanje (Jon 1,16). Mornarji se ne predstavljajo več kot izučeni morjeplovci, temveč kot možje, ki se prestrašijo pred GOSPODOM, molijo in mu darujejo daritev ter naredijo obljube. Po rabinski razlagi se vrnejo v Jeruzalem in spreobrnejo k Bogu. Tako Jona tudi na begu služi Božjim ciljem.
Tu je tudi poveljnik posadke, kapitan, ki poziva Jona: »Prebudi se in moli!«. To je odmev Božjega klica in Jona to razume. Kapitan postane glasnik Božje besede, a tega sam ne ve. Vsa narava: veter in vihar, pozneje riba, kloščevec in črv, so Božja sredstva, ki upornemu preroku prinesejo Božjo besedo. Prerok se kakor psalmist zaveda, da ne more pobegniti pred Božjim duhom (Ps 139,7). Jona je na begu, a veter in vihar ga preganjata kot nočne more in utvare.
Jona rešen iz smrtne nevarnosti (Jon 2, 1-11)
Morska pošast, riba ali kit, je pogoltnila Jona. Zaprt je v »obzidje«. Nastopila je neprodorna tema. Jona je stisnjen in nepokreten. Zrinjen je v najožji prostor. Kolena ima skrčena. Roke so prekrižane. Glavo drži prisiljeno. Tu se ne da dihati. Nemočno je prepuščen vedenju morske pošasti. Ne more pobegniti. Zobje kot nabrušene palice zapirajo možnost bega. Jona ne more ne naprej ne nazaj in nima več upanja. Prevladal ga je strah. To je nepopisen smrtni strah. Išče zrak, prebija se proti svobodi. Prebujene so nove energije, plod je dozorel, trenutek pred rojstvom, glava naprej, lahko je izvržen …
Jona ima naguban obraz novorojenca. Oči in usta so odprta in polna pričakovanja, zanesejo se na pomoč. Riba, pošast, ki požira, grob zlomljenega, zdaj odpušča novorojenega. Riba ni več Božja kazen. To je bila začasna ječa, čas za refleksijo, kraj zatočišča.
Jon 2,1-2 in 2,11 je pripoved, medtem ko so vrstice 2,3-10 psalm, GOSPOD in Jona pa glavna igralca. V Jon 1,4 Bog uporabi veter in vihar, tukaj ribo, da bi kot gospodar narave privedel upornega preroka na cilj. Jona je na spolzkem terenu. Pride do temeljev gora, v najgloblje morje, v brezno (Jon 2,4-8). Še pred enim stoletjem so si učenjaki prizadevali odkriti vrsto ribe, ki je pogoltnila Jona. Je to morda kit, morski pes ali neka druga vrsta? Danes se poskuša h knjigi pristopiti kot k poučnemu delu. Kit ni več glavni lik in problem. V knjigi so še druge stvaritve: živina, govedo, ovce, črv. In končno je tu vzorno obnašanje mornarjev in njihovega poveljnika in kasneje Ninivljanov in njihovega kralja. V središču pozornosti ni več govor o čudežu, ampak o Jonu kot znamenju. Riba simbolizira materino telo. Pogoltne Jona in s tem mu je prizanesena smrt z utopitvijo. Izbljuva Jona iz morja. Tri dni daje preroku bivališče in ga vrača na kopno. Rabini so nejevoljni, da je Jona potreboval toliko časa, da je izrekel zahvalno molitev.
GOSPODOVA rešitev je dala preroku povod za zahvalni psalm v ribjem telesu. To ni žalostinka, temveč hvalnica. Ima svojo posebno zgradbo, podobno kot Iz 38,9-20. Opisuje stisko in klic iz nje ter rešitev. Presenetljivo je, da Jona kliče iz najgloblje globine morja k Bogu na najvišji točki, v templju. In Bog premosti to skrajno razdaljo, ko sliši nesrečnikovo molitev in jo usliši. Hvalnica se konča z zaobljubo. Rabini z molitvijo niso zadovoljni. Jona se namreč ne kesa in ne opraviči zaradi bega pred Bogom.
Jonova izkušnja pomeni regresijo, povratek v materino telo, temno noč duše in popolno brezčutje. Vendar Jona pozablja preteklost in se v molitvi obrača k Bogu. Na začetku moli in izjavlja: »Pahnil si me v globino« (Jon 2,4) in se pri koncu zahvaljuje: »A ti se moje življenje potegnil iz jame« (Jon 2,7). Ne pove, kako je do tega prišlo. Bolj opisuje svoje stanje: obdalo ga je vodovje, valovi so privreli čezenj, brezno ga obdaja, morska trava mu ovija glavo, prerok pride do temeljev gora, zapahi zemlje so se zaprli za njim (Jon 2,4-7). Nastopila je mrtva resničnost, ozkost, tesnoba. Toda občuti prežemanje in Božjo prisotnost z vseh strani in na vsakem mestu. Išče zatočišče v Božjem svetišču. Bog je zgoraj na nebu in spodaj v podzemlju, povezuje prej in potem ter blagoslavlja svojega molivca (prim. Ps 139). Človek kot da ponovno priplava iz svojega sveta. Nagnan je v obup, a vseeno upa, da bo videl sveti tempelj (Jon 2,5). In položaj se spremeni. Ko mu duša ugaša, misli na večnega Boga, molitev pa gre v sveti tempelj (Jon 2,8). Jona tone, izgublja se, ugaša kot njegova osebnost. A molitev se prebija do templja in doseže čudež rešitve. Jona je osvobojen. Zahvaljuje se Bogu, ker ga je rešil iz stiske v podzemlju (Jon 2,10; Ps 86,13). To naredi tudi Tobit, ker ve, da sam Bog vodi v podzemlje in od tam izpelje (Tob 13,2). Koran pravi, da če Jona ne bi molil v ribjem trebuhu, bi tam ostal do konca življenja (sura 37).
Na koncu 2. poglavja Jona želi izpolniti zaobljubo, darovati v jeruzalemskem templju ter oznaniti zahvalo odrešenja. Toda Bog ga pošilja v Ninive. Potrebno je iti na delo, potrebno se je napotiti v mesto, zapisano pogubi. In v 3,3 bo Jona drugačen človek, šel bo izpolnit nalogo, pred katero je v 1,3 bežal.
Dogodek o ribi uporablja motiv, ki igra vlogo v sagah različnih narodov. 2. poglavje vsebuje GOSPODOVO rešilno delovanje kot rešitev iz smrti. To ni rešitev trpečega pravičnika v Iz 53, ampak rešitev nedostojnega poslanca. Vendar GOSPOD rešuje po svojem poslancu, svojem služabniku Jonu. Evangelij po Mateju dobesedno prevzema Jon 2,1 kot Kristusovo znamenje, toda Jona le približno ustreza razdalji med Kristusovo smrtjo in vstajenjem (Mt 12,38-41).
Ninivljani se spreobrnejo in Bog jim odpusti (Jon 3,1-10)
Jona torej ponovno doživi klic in se mu končno preda. Izpolnjen je z izrednim izkustvom, ki ga je doživel v globini z Bogom. O tem mora govoriti. Oči, usta in roke želijo prenesti sporočilo s skoraj obupno upornostjo. Toda, ali ni to brezupen podvig? Okoli njega so Ninive: Jona na risbi obkrožajo ekstatične prostitutke. Če se človek želi rešiti, se mora umakniti nazaj, mora se obrniti in pobegniti, ker je rešitev v begu, »in fuga salus«.
Prične se drugi del knjige. Opisano je Jonovo delovanje in same Ninive. Vrhunec tvori izrečena grožnja mestu: »Še štirideset dni in Ninive bodo razdejane! (Jon 3,4). Grožnja je izrazito kratka, le iz nekaj besed. Toda sproži pokoro, ki jo Ninivljani vidijo kot možnost rešitve. Ta vest in odgovor se širita kot ogenj in blisk ter izzivata gibanje celotnega mesta proti spreobrnjenju. Ninivljani so verovali Bogu, nasprotno od Jonovih rojakov, ki jih prerok Izaija opozarja: »Če ne boste verovali, ne boste obstali« (Iz 7,9).
Ninive so velikansko mesto pred Bogom. Tri dni hoje pomeni, da je premer mesta vsaj šestdeset kilometrov. Sicer ima zgodovinsko mesto premer le pet kilometrov. Jona pride v mesto, ki je veliko tri dni hoje. Hodi le en dan in se obrača k Ninivljanom. Njegovo sporočilo je zastrašujoče. Ljudje se zganejo, grožnja jih zadene, razglasijo post in se oblečejo v raševino. Novica pride do kralja, on postane glavni dejavnik, sam se odreče razkošni obleki, se obleče v raševino in sede na pepel. Končno izda ukaz o spreobrnjenju in pokori za ves narod. Tudi živina je vključena v post. Trikrat se ponavlja raševina in pepel.
Nastopila je zapletena in napeta aktivnost v Ninivah kot odgovor na grožnjo. Toda v sklepnem kraljevem govoru dobivajo dogodki povsem novo dimenzijo. Vsak se mora spreobrniti od svoje hudobne poti in krivice, pa se bo morda tudi sam Bog obrnil od svoje plamteče jeze, da ne bodo pokončani (Jon 3,8-9). Tudi Jeremija govori o Božjem kesanju in spremembi (Jer 26,3.13.19) in pri poganskem kralju to nikakor ni ironija. Ninivljani so prišli do prave moralne odločitve spreobrnjenja. Rabini trdijo, da se Bog ne odzove na zunanje znake, ampak je v resnici videl spremembo njihovega ravnanja. Jona je prej v 1. poglavju tonil globlje in globlje, a je na najgloblji točki brezupa okusil Božjo prisotnost. To je bila tudi pot Ninivljanov do spreobrnjenja. Ninive so se spreobrnile in Bog se je odzval v skladu s tem.
Prerokova jeza in Božji odgovor (Jon 4,1-11)
Četrto poglavje se deli na prizor z Jonovo jezo (Jon 4,1-4) in z GOSPODOVO skrbjo za ljudi in živali (Jon 4,5-11). Jonov umik iz mesta in čakanje kazni nad Ninivami je najteže razložiti. Bog je na strani Niniv, a Jonu to ni všeč. Situacijo v Jon 4,1-4 je dobro ilustriral avtor 73. psalma: molivec se je zalotil, kako zavida grešniku, ker mu nasprotno od njegovega izkustva vse gre od rok (Ps 73,1-9.12.13). Tu je tudi psalmistova zahvala, ki lahko služi kot samokritika, ker ga je Bog tako kot Jona in mnoge druge rešil in zveličal. Jonovo obnašanje je podobno drži starejšega sina iz evangelija, pravičniškega starejšega brata, ki se noče spraviti z izgubljenim in skesanim mlajšim bratom ter vzpostaviti ponovnega bratstva (Lk 15).
Jon 1 prikazuje podvizan Jonov beg. Jon 3 opisuje razburjenje v Ninivah. Jon 4 prinaša trenutke miru: Jona sedi in čaka. Sedi, čaka in želi kazen mestu. Tu je prerokova škodoželjnost. Jona morda notranje trpi. Vsekakor pa je komičen. Jona želi, da so Ninive kaznovane. A Bog je usmiljen (2 Mz 34,6; Jl 2,13) ravno z Ninivami, s čimer se Jona ne strinja. Bogu očita usmiljenje in odpuščanje drugim mestom. Takega Boga Jona ne sprejema. Raje, kakor nekdaj Elija, si želi smrti (1 Kr 19,4).
Jona si je zgradil kolibo. Umaknil se je iz nevarnih Niniv. Vsekakor želi kot tihi opazovalec z razdalje doživeti njihov propad. Pri tem postane malomeščanski in otročji. To je siromašna duša, zasebnik, ki se naivno raduje v senci svojega vrta pred hišico in se ne meni za tegobe drugih, še več, privošči jim jih. Kot da je pozabil svoj smrtni strah v ribjem trebuhu. Pozabil je, zakaj ga je Bog poslal v Ninive. Toda Bog nikogar ne pozabi, niti Niniv niti Jona. In laže mu je s poganskimi mornarji in pokvarjenimi Ninivljani kot s svojim judovskim prerokom.
Bog ne vstopi v Jonovo tožbo. Povsem na kratko ga vpraša, ali lahko opraviči svojo jezo. Jona je čemeren, ker se ne zgodi po njegovi privoščljivosti. A znotraj, v mestu, je drugače: kralj sedi v raševini in pepelu, moli v strahu za rešitev. Zunaj pa sedi Jona udobno pod senco in pričakuje razdejanje mesta. In se jezi. Kakšna je njegova molitev (Jon 4,2-3)? Podobno kot v Jon 1,12 prosi za smrt. Toda med vrsticami je izrečen ves bes, ki se je nakopičil: vedel sem, kakšen si … a jaz želim drugače, vedel sem, toda … raje sem pobegnil (prim. 2 Mz 34,6.7). Bog je usmiljen in dober, ni maščevalen … Jona pa meče te kreposti Bogu v obraz. Takoj je vedel, kako bo nastopil, a po njegovem mišljenju ne bi smel tako nastopiti. Jona je nacionalist. Upira se Bogu, ker ljubi tudi zunaj Izraelovih meja.
Bog stori, da Jonu zraste kloščevec; treba mu je priskrbeti senco. In Jona je tega zelo vesel. A Bog določi črva, ki načne kloščevec, da usahne, ter žgoč veter, da Jona od vročine medli. Spet si želi smrti. Bog ga zopet vpraša, če je prav, da se jezi zaradi kloščevca. In Jona je prepričan, da je pravično jezen na smrt. Tukaj Bog izreče svojo končno besedo. Jonu je žal za kloščevec, ki je zrasel brez njegovega truda, Bogu pa naj ne bi bilo žal za Ninive, veliko mesto, ki šteje dvanajst krat deset tisoč prebivalcev (Sod 8,10; Jdt 2,5) – število je simbolično. In ti prebivalci ne znajo razlikovati med dobrim in hudim. V mestu je tudi veliko živine. Ali nima Bog prav? Knjiga ne da odgovora, a vsak bralec ga dobro pozna.
Knjiga gradi na stalnem soočanju. Bog želi, da se Ninive ne pokončajo, Jona pa to želi. Jona se pritožuje, Bog pojasnjuje. Jona je ujet v nepomirljivo tavanje in jezo. Raje bi umrl kot sprejel odpuščanje Ninivam. Bog pa skrbi tako za Ninive kot za Jona. Kar se Jona tiče, je tu kloščevec, a kar se tiče Boga, je tu veliko mesto Ninive. Bog, pred katerim Jona beži, ga sooči s problemom, od katerega hoče Jona pobegniti. Vse ostalo je kulisa: veter, riba, kloščevec, črv. Vse je silovito, nevihta, sonce, žgoč veter. Tako se vse na svetu odvija kot stvarjenje in razdejanje, preživetje in smrt.
Ta nasprotja zunaj budijo intenzivna občutja znotraj. Jona besen zapušča mesto, veseli se neznatne rastline in njene sence. Ko mu sonce žge glavo, se sooči s smrtonosno silo, ki jo je želel videti divjati nad Ninivami. Jona zunaj mesta želi hlad, ki pomirja njegovo jezo. Bog pa prizanaša Ninivam in so rešene. A zato si Jona obupan želi smrti. Jona želi umreti iz kljubovanja. Majhna izguba udobnosti ga pripravi do misli na smrt. Na neki način je postal odvisen od kloščevca – v Božjem očitanju je ironija. Bog ima potrpljenje s klavrnim prerokom. Ne vemo, kako je Jona nazadnje odgovoril. Se je po tolikih izkustvih spremenil? Upiranje Božjemu klicu ga vrže v toliko pustolovščin, toda Bog ga vedno prestreže in Jona mu ne more pobegniti. Je kot mučen s paranoično nočno moro bega in kazni nad Ninivami.
Bog je drugačen. In to je sporočilo in vrhunec knjige. On suvereno vlada in izkazuje milost in usmiljenje (prim. 2 Mz 33,19; Jer 31,20). Postavi se na stran Niniv, ker se tam zgodi spreobrnjenje. A Jona, Božji prerok, ne dopušča, da je Bog Bog. Toda Bog je milostljiv tako do Niniv kot do Jona in mu daje možnost, da se spreobrne (prim. Jer 15,19). Vendar ne sledi happy end; knjiga preroka Jona ostaja najtežja kritika preroškega poslanstva.
Ekskurz: Jona v umetnosti
Jona je priljubljeni motiv likovnih umetnosti. Krščansko prikazovanje Jona se razteza od katakomb do modernih slogov. Najstarejši prikaz predstavlja freska v rimskih katakombah sv. Marcelina in Petra, ko Jona vržejo Jona v morje. Marmorna skulptura, prav tako iz Rima, iz leta 400, prikazuje ribino goltanju Jona. Iluminirani rokopis latinske Biblije iz severne Italije konec 13. stoletja pa upodablja prizor, ko riba izvrže Jona na kopno. Miniatura v Misalu Hrvoja Vukčića iz zač. 15. stoletja prikazuje Jona, ko pridiga pred Ninivljani in njihovim kraljem. Posebno je dragocen Michelangelov prikaz v Sikstinski kapeli iz 16. stoletja nad glavnim oltarjem s Poslednjo sodbo, a lik sreča gledalca, ko vstopi v kapelo. Med številnimi novoveškimi prikazi je tudi upodobitev Jonove pridige Gustava Dorea v 19. stoletju. Posebna je skulptura prižnice v cerkvi sv. Lovrenca v Lovrečki Varoši iz 18. stoletja, ki jo tvori obrnjena glava, na kateri se odpira prostor za pridigarja in končno nad prižnico stoji Jonov kip, delo anonimnega kiparja (N. Hohnjec, D. Delač, N. Dujić, Ž. Mihaljević, »Prorok Jona. Analitička i višestrana poruka« Iz Izlaganja o Dijatesaronu , svetoga Efrema, džakona, ČasoslovIII, 137-138), v: A evo ovdje i više od Jone! Seminar za vodenje biblijskih skupina 2, ur. M. Cifrak, N. Hohnjec, Hrvatsko katoličko biblijsko djelo, Hrvatsko biblijsko društvo, Zagreb 2004, 37-43. 48-55. 58-65; Walter Handbank, Freiburg im Breisgau).
Lectio biblica:
- Jona je pridigal Ninivljanom en dan in so se spreobrnili. Koliko dni potrebujem jaz?
- Se me je kakšno spreobrnjenje globoko dotaknilo?
- Zakaj so verniki kdaj zagrenjeni, ker se nekdo po grešnem življenju spreobrne na smrtni postelji, oni pa …?