V četrtek, 24. aprila 2025, je potekalo sedmo srečanje Biblične šole v študijskem letu 2024/2025, na katerem smo vstopili v Danielovo knjigo.
DANIEL
Danielova knjiga se v hebrejski Bibliji nahaja med Pisci (Ketubim), grško in latinsko Sveto pismo pa jo postavljata med preroke. Deli se v dva literarna bloka:
- Pripovedi o Danielu in njegovih tovariših (1,1–6,29)
- Danielova videnja (7,1–12,13)
Če upoštevamo, da ima poglavje 7 (videnje o štirih zvereh, ki predstavljajo štiri kraljestva), več stičnih točk s poglavjem 2 (Nebukadnezarjeve sanje o kipu, ki predstavlja štiri kraljestva), pa lahko knjigo razdelimo na:
- Uvod (1,1-21)
- Pripovedi (2,1–7,28)
- Videnja (8,1–12,13)
Podrobnejša analiza nam kaže tudi povezavo med poglavjem 3 (trije mladeniči v ognjeni peči) in poglavjem 6 (Daniel v levji jami). Jasno je poudarjen paralelizem med levjo jamo in razbeljeno pečjo, pa tudi med čudežno rešitvijo Daniela in treh mladeničev. Koncentrično zgradbo prvega dela izpričujeta tudi poglavji 4 in 5 (Nebukadnezarjeve sanje o drevesu in Belšacarjeva gostija). Obe pripovedi govorita o sodbi, ki jo je Bog izrekel nad mogočniki tega sveta.
Do 19. stoletja so se katoliški razlagalci strinjali, da je avtor knjige junak sam, ki je živel v 6. stoletju v babilonskem izgnanstvu. Vendar pa navedbe o angelih, vstajenju telesa, poslednji sodbi in večnem plačilu kažejo na to, da je knjiga nastala v 4. stoletju pr. Kr. Miselnost knjige narekuje uvrstitev v apokaliptično obdobje. Najverjetneje je knjiga delo pisca iz makabejskega časa. Ta je kot junaka teh zgodb imenoval Daniela, ki ga Ezk 14,14-20 navaja kot pravičnika in modreca starih časov.
Pripovedni del: Dan 2,1–7,28
Ves pripovedni del z uvodom v 1. poglavju ima za prizorišče babilonski dvor. Daniel in njegovi trije prijatelji so tja prišli skupaj s pregnanci iz Judeje in bili določeni za službo na kraljevem dvoru. Tam je njihova zvestobe veri očetov nenehno na preizkušnji. Vedno, tudi za ceno lastnega življenja, ji ostanejo zvesti. Zato jih Bog obdari z modrostjo, ki presega modrost vseh babilonskih modrecev. To jim priskrbi ugled in visok položaj na babilonskem dvoru. Dogajanje je postavljeno v čas kraljev Nebukadnezarja, Belšacarja in Dareja.
Preroški del (Dan 8–12)
Drugi del knjige vsebuje videnja, ki se nanašajo na življenje judovske skupnosti, zlasti v času preganjanja pod selevkidskim vladarjem Antíohom IV. Epifanom v letih 167 do 164 pr. Kr. Prizorišče je zopet babilonski dvor za časa Belšacarja, Dareja in Kira v 6. stoletju pr. Kr.
Trpljenje, ki ga je morala prestajati judovska skupnost pod Antiohom IV. Epifanom, je navdihnilo sporočilo, ki je vlivalo pogum preganjanim. Danielova knjiga pod krinko nasprotovanj, ki so jih prenašali judovski izgnanci v 6. stoletju, opisuje tegobe Judov iz 2. stoletja. Tem, ki trpijo za vero v selevkidskem preganjanju, z zgledi iz babilonskega izgnanstva zagotavlja, da je v najtežjih časih Bog z njimi in jih ne ogenj ne levi ne bodo mogli uničiti. On bo ob koncu zgodovine izrekel svojo dokončno, odločilno besedo. Zadnje kraljestvo, ki bo preživelo vsa najmogočnejša kraljestva, bo Božje kraljestvo. Takrat bo dopolnjena sodba nad človeštvom in v njegovo kraljestvo bodo stopili sveti Najvišjega (Dan 7,27), drugi pa bodo obsojeni na sramoto in večno gnusobo (Dan 12,2). To pričakovanje konca, to upanje na prihod Božjega kraljestva preveva vso knjigo. Božje kraljestvo bo večno. Obsegalo bo vse narode, bo kraljestvo svetih (Dan 7,18), kraljestvo Sina človekovega, ki mu je izročena vsa oblast (Dan 7,13-14). Skrivnostni Sin človekov, ki v Dan 7,18.21-27 predstavlja skupnost svetih, je poglavar eshatološkega kraljestva, vendar ni Davidov Mesija. Jezus je sebe imenoval Sin človekov in je s tem poudaril nadnaravno in duhovno naravo svojega mesijanstva (Mt 8,20).
Danielova knjiga nima značaja preroških knjig. Ni zbirka govorov, ki jih je izrekel Božji prerok svojemu ljudstvu v opomin in poboljšanje. Sestavil jo je pisec, ki se skriva za psevdonimom. Poučne zgodbe prvega dela so podobne modrostnim spisom, kakršna je Jožefova zgodba iz Prve Mojzesove knjige ali malo pred Danielom Tobitova knjiga. Videnja v drugem delu knjige prinašajo razodetje Božje skrivnosti, ki jo razlagajo angeli za prihodnje čase. Z Danielovo knjigo se v polnosti začenja apokaliptična literatura, ki jo je pripravil že Ezekiel in se je pozneje razširila v judovstvu. V Novi zavezi ji ustreza Janezovo Razodetje, kjer pa je tajnost odpravljena, kajti zdaj pričakujemo Gospodov prihod (Raz 22,20).
Daniel 1: Hebrejski mladeniči na Nebukadnezarjevem dvoru
Prvo poglavje predstavi tematiko knjige. Zavojevalna država skrbno izbere
»izmed Izraelovih sinov, kraljevega ali plemenitega rodu, dečke brez vsakršnega madeža, lepe postave, vešče v vsaki modrosti, bogate z znanjem in bistre pameti, ki so sposobni za službo v kraljevi palači, in jih da poučiti v pisanju in jeziku Kaldejcev. Kralj jim je določil vsakdanji obrok od kraljevih jedil, in od vina, ki ga je sam pil. Izobražujejo naj jih tri leta, potem pa naj stopijo v kraljevo službo« (Dan 1,3-5).
Brezhiben program za podreditev zavzetega ljudstva, pri čemer bodo prvi pomagači prav njihovi ljudje. Preprosto ljudstvo zavojevalci pustijo, da se ukvarja s svojim preživetjem. Cvet naroda pa izvzamejo in ga obdajo s privilegiji. Spremenijo jim ime, jih izobrazijo in posadijo med visoko družbo. Tako bodo pozabili na svoj narod in vero, prevzeli njihovo ter pomagali potujčevati svoje rojake, s katerimi nočejo imeti več skupnega …
Toda pri štirih judovskih mladeničih se ta računica ni izšla. Ne iz narodnega ponosa ne iz upora proti zavojevalcem. Preprosto zato, ker so sklenili, da ne bodo prelomili Božje postave. Prva priložnost je nastopila, ko so bile prednje postavljene kraljeve jedi – po postavi prepovedane. Soočenje med zvestobo Bogu ali odpadom se je začelo. Ti mladeniči so bili Daniel, Hananja, Mišael in Azarja. Pogumno in modro so se izognili kršitvi postave. Božje plačilo ni izostalo.
»Bog je dal tem štirim dečkom znanje in razumnost v vsakem pisanju in modrosti. Daniel pa je bil izveden še v vsakovrstnem videnju in v sanjah. Ko so potekli dnevi, za katere je kralj rekel, naj jih pripeljejo, jih je poglavar dvornikov pripeljal pred Nebukadnezarja. Kralj se je pogovarjal z njimi in nihče od vseh se ni izkazal kakor Daniel, Hananja, Mišael in Azarja. Tako so stopili v kraljevo službo. V vseh rečeh, v modrosti in v razumnosti, ki jih je kralj zahteval, je pri njih ugotovil, da desetkrat prekašajo vse čarovnike in vedeževalce, ki so bili po vsem njegovem kraljestvu« (Dan 1,17-20).
To je poanta pripovedi in je paradoksalna. Tisti, ki se na tujem dvoru ne podredijo navadam, ki nasprotujejo njihovi veri, so za kraljevsko službo neprimerno sposobnejši od onih, ki takih zadržkov nimajo. Danielova knjiga izjavlja: modrost, ki izvira iz pokorščine Božji postavi, prekaša svetno modrost.
Daniel 2: Daniel razloži kraljeve sanje
Paradoks 1. poglavja se nadaljuje v 2. poglavju.
Dan 2,1-12 Kralja Nebukadnezarja vznemirijo njegove sanje in od svojih vedeževalcev zahteva, da mu jih povedo in razložijo njihov pomen. Vedeževalci prosijo, da jim sanje najprej pove, potem jih bodo razložili. Toda kralj vztraja, da jih morajo povedati sami, sicer jih bo usmrtil, ker da ga hočejo prevarati. Tukaj se povezujeta blaznost in neomejena oblast samodržca.
Dan 2,13-28 Kraljeva odločitev, da pomori svoje modrece, je samouničevalna. Zdaj na pozornico stopi Daniel s tovariši, ki jih poiščejo, da bi jih usmrtili. Daniel s tovariši prosi Boga za milost razodetja skrivnosti, da ne bi bili vsi pokončani. Bog mu v nočnem videnju razodene kraljeve sanje, za kar se mu zahvaljuje (Dan 2,20-23). V hvalnici Daniel priznava Bogu vrhovno oblast na vse veke. Izjavlja, da »On spreminja čase in trenutke« (Dan 2,21), s čimer zavrača babilonsko astrologijo in helenistično pojmovanje usode. Iz te perspektive bo Nebukadnezarju napovedal prihod poslednjih dni (Dan 2,28). Ko kralj Daniela vpraša, če mu more povedati njegove sanje in njihovo razlago, izjavi, da tega noben človek ne more. Edino Bog v nebesih bo oznanil kralju, »kaj se bo zgodilo v poslednjih dneh« (Dan 2,28). To bo nekaj novega. Čas ni kolo, ki se vrti in se vrača z dogodki, ki so se že zgodili. Kralj je v sanjah videl konec svojega kraljestva in vseh ostalih kraljestev ter nastop neminljivega kraljestva, ki je iz drugega sveta.
Dan 2,29-45 Daniel kralju pove, da je v sanjah videl velikanski kip, sestavljen iz štirih delov iz različnih materialov (Dan 2,31-35). To ustreza shemi štirih kraljestev, ki so vladala na starem Bližnjem Vzhodu od 6. do 2. stoletja pr. Kr.: Babilon, Medija, Perzija in Makedonija/Grčija, ki se je po Aleksandrovi smrti razdelila med Selevkide in Ptolomejce. Ta kraljestva bo nasledilo zunaj-zgodovinsko Božje kraljestvo, ne neko peto zemeljsko kraljestvo.
Po starem seznamu je prva Asirija, Daniel pa začne z Babilonijo, ki je uničila tempelj in judovsko ljudstvo odvedla v izgnanstvo. Babilonski kralj Nebukadnezar je glava iz zlata. V tem zlatu se nahaja tudi tisto, ki ga je vzel iz jeruzalemskega templja (2 Kr 24,13; 25,15). Naslednja kraljestva so po vrsti iz srebra, brona in železa, pomešanega z ilom. To zadnje bo močno, zdrobilo bo prejšnja kraljestva, toda imelo bo šibke temelje, kajti njegove noge bodo deloma iz železa in deloma iz ila. To je grško kraljestvo Aleksandra Velikega, čigar enotnost je bila kratkotrajna. Aleksandrovi nasledniki so se prepirali za njegov plen. Poroke med sirskimi Selevkidi in egipčanskimi Ptolemejci niso uspele utrditi edinosti, kakor se ne moreta spojiti železo in ilovica.
Ker so noge velikanskega kipa deloma iz železa in deloma iz ila, zadostuje le majhen kamen, da se kip zruši. Kamen je zadel podobo v njene noge in jih zdrobil. Hkrati so se razdrobili železo, ilo, bron, srebro in zlato ter postali kakor pleve, ki jih je raznesel veter. Za njimi ni bilo več sledu. Kamen pa je nezdrobljiv. Utrgal se je, pomenljivo, brez posredovanja rok – Bog deluje neodvisno od človeške politike. In nato ta majhen kamen postane gora ter napolni vso zemljo (Dan 2,34-35). To je kraljestvo, ki ga bo ustanovil Bog. Nikoli ne bo razdejano ne prepuščeno drugemu ljudstvu, sámo pa bo razdrobilo in pokončalo ostala kraljestva (Dan 2,44-45). V rabinski in patristični literaturi je ta kamen Mesija.
Dan 2,46-49 Po tem razodetju Nebukadnezar pade pred Daniela na obraz, se mu pokloni ter mu daruje daritev. To je možna aluzija na legendo, po kateri je Aleksander Veliki s prostracijo počastil velikega duhovnika Simona, rekoč: »Ne častim njega, ampak Boga, ki ga je povišal v službo velikega duhovnika« (Jožef Flavij, Starožitnosti 11.8.5). Da tudi Nebukadnezarjeva adoracija ne velja Danielu, temveč njegovemu Bogu, kaže naslednja vrstica, ko razglasi Danielovega Boga za Boga nad bogovi. Enako poviša Daniela nad vse modrece v Babilonu in ga postavi v svojo bližino, njegove tri tovariše pa za upravnike babilonske pokrajine. Uspeh Daniela in njegovih tovarišev spada med značilne poteze hagiografije.
Daniel 3: Čaščenje zlate podobe
V tem poglavju gre za novo soočenje Judov s pogansko silo, za ukaz, da po božje častijo podobo iz zlata. Daniela ni v prizoru. Grški prevod navaja datum dogodka, to je »v svojem osemnajstem letu«, tj. Nebukadnezarjevem. To je leto 587 pr. Kr., ki je bil uničen Jeruzalem. Torej postavitev ogromne zlate podobe obeležuje uničenje Jeruzalema. V ozadju je mogoče prepoznati preganjanje Judov po kralju Antiohu IV. Epifanu. V tej epizodi kralj Nebukadnezar pod grožnjo smrtne kazni zahteva, da vsa ljudstva častijo zlato podobo. Zdi se, da s tem čaščenjem ene podobe hoče ponazoriti enotnost in trdnost kraljestva.
Tretje poglavje je poziv k mučeništvu (1 Mak 1,57-63; 2 Mak 6–7). Čudežna rešitev mladeničev vnaprej ponazarja vstajenje pravičnih v 12. poglavju, tako jo predstavljata zgodnja krščanska umetnost in judovska literatura.
Dan 3,1-12 To je zgodba o pasivnem odporu. Mladeniči, ki so se v 1. poglavju izognili kraljevi hrani, zdaj ne ubogajo kraljevega ukaza, ki je proti njihovi veri. Ne snujejo revolucije, a že nenasilnega odpora oblast ne dovoli. Postavlja namreč pod vprašaj totalitarno miselnost, ki ne prenese nobenega nestrinjanja, sicer umre.
Dan 3,13-18 Vrstica 8. uvede spopad. Kaldejski možje ovadijo judovske može, ki so upravniki babilonske pokrajine, da ne spoštujejo kraljevih ukazov in ne častijo zlate podobe. To izzove kraljevo jezo. Pokliče nepokorne na zagovor. Toda kljub temu da jim grozi s smrtjo in zagotavlja, da jih noben bog ne bo mogel rešiti iz razbeljene peči, Judje ostanejo neomajni. Njihov odgovor je izraz brezpogojne pripadnosti Bogu, če jih bo rešil ali ne: »Če nas naš Bog, ki mu služimo, hoče osvoboditi, nas bo rešil iz goreče, razbeljene peči in iz tvoje roke, o kralj. Če pa tudi ne, vedi, o kralj, da tvojim bogovom ne bomo služili in ne častili zlate podobe, ki si jo postavil« (Dan 3, 17-18; prim. Job 1,9; 13,15). Ljubezen do Boga je močnejša od strahu pred smrtjo, kralj je poražen.
Dan 3,19-30 Kraljeva grožnja se izvrši. Izda ukaz, naj se peč čez mero zakuri. Najmočnejši možje iz vojske zvežejo mladeniče in jih vržejo v peč. Njihovo zvezanje spominja na zvezanje Izaka (1 Mz 22). In tako kot je bil namesto Izaka žrtvovan oven, so tukaj namesto mladeničev do smrti ožgani možje, ki so jih vrgli v peč. In kakor se je Abrahamu prikazal angel, kralj vidi v peči nekoga kakor »sina bogov«. Njegova vzporednica je »Sin človekov« v Dan 7,13. Čeprav je Daniel v tem prizoru odsoten, je na neki način prisoten: tudi on je imenovan »sin človekov« v Dan 8,17. Verjetno zato Teodocion imenuje angela »budni angel varuh Daniel«. Po tej razlagi Daniel ni tako odsoten v prizoru, kot se na prvi pogled zdi.
Po vrstici 23 v grškem prevodu sledita Azarjajeva molitev in pesem treh mladeničev. Sta kasnejši dodatek in nista povezani s tem kontekstom. Vendar sta dragoceni in sta obogatili cerkveno bogoslužje. Bili sta vključeni na to mesto, ker bi bilo neprimerno, da bi mučenci šli v smrt, ne da bi molili k Bogu.
Presenetljivo se rešitev zgodi znotraj peči, ne zunaj nje (Dan 3,24-27). Ta poteza zgodbe je posebno močna, ker kaže na to, da je odrešujoči Bog deležen trpljenja svojih otrok. Kralj je zanikal možnost, da bi Bog mogel rešiti svoje iz njegove roke. Ni si mogel predstavljati, da bi Bog njegovih žrtev šel z njimi v pekel, da bi jih tam varoval in s svojo udeleženostjo pri njihovi žrtvi izpričal njihovo mučeništvo. Tako kot v Noči Elia Wiesela nekdo, ki je prisostvuje mučeništvu mladeniča v koncentracijskem taborišču, vpraša: »Kje je zdaj Bog?« in mu drugi odgovori: »Tukaj, visi na vislicah.«
Angelova prisotnost v peči popolnoma spremeni scenarij, ki ga je narekoval bolan tiranov duh. Angel je podoben »sinu bogov« in kralj ga ima za četrtega moža v peči. To je Božji odgovor človeku, ki se dela Boga in izigra samega sebe. Cerkveni očetje vidijo v njem vzporednico k »Sinu človekovemu« v Dan 7. On sedi v nebesih na Božji desnici in je »Sin Boga«. Spustil se je v poslednje globine trpljenja in smrti in iz njih izpeljal ujete.
Dan 3,28-30 Poglavje se sklene s kraljevo hvalnico Bogu Judov, ki je rešil svoje služabnike, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoja telesa, da mu ostanejo zvesti. Podobno v sklepu 2. poglavja. Kralj je izdal tudi ukaz o kaznovanju vsakega nespoštovanja do tega Boga. Ukaz dobesedno preobrne njegov prejšnji ukaz o čaščenju zlate podobe. Te pa, ki so namenjali hudo Božjemu ljudstvu, je zadelo prav to, kar so hoteli njim (prim. 5 Mz 19,18-19; Est).
Apokaliptična miselnost
Apokaliptično prepričanje je nastalo v povezavi z idejami Zoroastrizma, perzijske religije, ki je v eksilskem in poeksilskem obdobju vplivala na judovstvo in preko tega kasneje tudi na krščanstvo. V osnovi je to dualistično, kozmično in eshatološko prepričanje v dve nasprotujoči si kozmični sili, Boga in satana. Tema dvema silama pripadata tudi dve obdobji, sedanje obdobje zla, ki je pod satanovo oblastjo in popolno večno obdobje Božje vladavine. Satan je tisti, ki sedaj zatira pravične, toda z mogočnim Božjim posegom bo satanovo vladarstvo zrušeno in prišla bo nova doba, ko bodo pravični za vedno živeli v Božji milosti in blagoslovu.
Apokaliptična miselnost ima svoje korenine že v Stari zavezi in njene sledi najdemo v več knjigah (Ezk, Zah), kot apokaliptično delo pa lahko označimo le Danielovo knjigo. Poln razpon apokaliptičnih zvrsti se je razmahnil v intertestamentalni literaturi, v helenističnem obdobju, v Novi zavezi pa je edina apokalipsa Razodetje. Prav posebno mesto v sklopu te literature predstavljajo kumranska dela. Čeprav je v esenskih tekstih apokalipsa kot literarna zvrst bolj redka in se pojavlja le v fragmentih, pa vsa dela nosijo pečat apokaliptične eshatologije. Kumranska skupnost je bila namreč ideološko prežeta z apokaliptično eshatologijo, ki je v skupnosti postala izhodiščna točka za interpretacijo Pisma in razumevanje konfliktnih situacij z judovskimi in poganskimi nasprotniki.
Zvrst apokalipsa
Glavna dva elementa zvrsti apokalipse sta dualizem in eshatološkost. Kozmološki dualizem v stvarstvu vidi boj med dvema nasprotujočima si silama, dobro in slabo. Dobro silo v judovstvu seveda predstavlja Jahve, slabo pa satan, ki se iz nevtralnega tožnika sčasoma spremeni v nasprotnika Boga in človeka. On je odgovoren za vse zlo, ki je prisotno v temu svetu. Zaradi judovskega strogega monoteizma pa kljub ostremu nasprotju Satanu ni nikoli priznana enaka raven kot Bogu. Čeprav je v vseh apokaliptičnih delih prisoten bolj ali manj izrazit dualizem, satan Bogu vedno ostaja podrejen.
S kozmološkim dualizmom je tesno povezana apokaliptična eshatologija. Ta sedanji čas je zaznamovan z zlom, saj mu vlada satan. Pravičniki so sedaj zatirani in zanje tu ni upanja. Kljub njihovim prizadevanjem ne morejo izboljšati sedanjega stanja. Odrešitev iz stiske bo prinesel šele novi čas, katerega bo zaznamovalo Božje gospostvo. Nova doba se bo začela z Božjim posegom, ki bo v boj pritegnil Satana in celotno stvarstvo. Po gotovi Božji zmagi se bo začelo novo obdobje pod njegovo oblastjo, kjer bodo pravični živeli večno in bili tako nagrajeni za svojo zvestobo Bogu. V apokaliptičnem upanju je nova doba pogosto (čeprav ne vedno) povezana tudi s stvarjenjem nove, nepropadljive zemlje ali nebeškega mesta. Vendar pa je to pojmovanje v primerjavi z očitno dvojnostjo dveh »časov« manjšega pomena.
Poleg osnovnih dveh elementov, dualizma in eshatološkosti, ki zaznamujeta apokaliptično literaturo, lahko razločimo tudi številne druge vzorce, ki se v tej literaturi pojavljajo pogosto, čeprav zgolj na podlagi le-teh določenega dela še ne bi mogli označiti kot apokaliptičnega. Sekundarni elementi so številni: vizija, psevdonimnost, mesija, angelologija in demonologija, živalski simbolizem, numerologija, napovedane stiske in zvezdni vplivi. Ti elementi so prisotni v mnogih apokaliptičnih delih, vendar pa jih v drugih ni niti zaslediti, zato so drugotnega pomena in niso bistven del apokalipse kot literarne zvrsti.
Apokaliptična eshatologija in dualizem
Apokaliptična miselnost na sedanji čas gleda izjemno pesimistično. Do boljšega stanja bo prišlo šele po propadu te in prihodu nove dobe, ko bo oblast ponovno prevzel Bog. Vsak človeški trud je v bistvu zaman. Pravični si sami ne morejo izboljšati svojega položaja v svetu. Ta pogled na svet je torej čisto svojevrsten in se v sami osnovi razlikuje od preroštva, mesijanizma in pričakovanja Božjega kraljestva. Ti pogledi ne pričakujejo propada te dobe, ampak verjamejo, da se bodo razmere postopoma le izboljšale, saj zgodovino vodi Bog in ne satan. Božje kraljestvo je kraljestvo v tem svetu in ne zunajsvetna resničnost, ki bi se uresničila šele v neki negotovi prihodnosti, na zemlji se začenja že sedaj. Vsak človek, ki živi ponižno in se razdaja za druge, pomaga pri graditvi kraljestva.
Apokalipse so nastale v različnih okoliščinah, toda na splošno vse odsevajo konkretno stanje stiske. Vse so odsev krizne situacije, v kateri so bile napisane, in želijo v težkih trenutkih vliti upanje, ki presega sedanjo situacijo sveta. Perspektiva apokaliptične eshatologije tako pomeni reakcijo na socialne in politične spremembe v družbi. V spremenjenih okoliščinah preroška eshatologija ni več našla pravega mesta, zato se je moral razviti nov pogled. Apokaliptični pogled tako po eni strani nadaljuje preroško tradicijo, saj je z njo v kontinuiteti, in na nek način iz nje izhaja, po drugi strani pa jo prekinja in ustvarja novo vizijo. Z njo je tako v stiku in hkrati v kontrastu. Preroška eshatologija je prav tako pričakovala sodbo nepravičnih in zmagoslavje pravičnikov, vendar pa je verjela v to, da je za pozitivne spremembe v svetu v prvi vrsti potrebna sprememba človekovega srca. Ponižno in pokorno življenje v skladu z Božjo voljo prinaša resnično življenje. Ljudje si sodbo pišejo sami in nesreče, ki jih doletijo, so posledica njihovih pregreh.
Preroki verjamejo, da svetu vlada Bog, vse zlo pa razumejo kot posledico človekovih grehov ali kot skrivnostno Božje delovanje v prid človeka. Prav tako ne ločujejo dveh dob, sedanje in prihodnje. Zanje obstaja le ena doba, ta doba, v kateri se dogaja zgodovina odrešenja. Satan pri njih ne igra nobene vloge, zato tudi ne pričakujejo kozmične bitke med njim, predstavnikom vsega zla, in Bogom. Preroki so torej vse svoje upe za boljši svet polagali v človeka in njegovo zmožnost, da živi Bogu všečno življenje. Tak pogled na svet je bil postavljen pod vprašaj v težkih časih, ki so bili zaznamovani z velikimi spremembami in napetostmi. Obdobje drugega templja (536 pr. Kr do 70 po Kr) je bilo obdobje velikih premikov na področju politične oblasti, kar se je odražalo tudi v premikih na religioznem področju. Poleg izkušnje zatiranj od zunanjih oblastnikov je prišlo tudi do trenj med samimi Judi, med različnimi vejami judovske religije. Zaupanje v zmožnost človeške prenove se je zamajalo in vsi upi so se postavili izključno na Boga. Apokaliptična vizija prihodnosti je postala stremljenje zatiranega človeka, ki je izgubil vse upanje v tosvetno človeško preroditev. Apokaliptično upanje je v celoti onstransko. Šele naslednja doba bo prinesla uresničitev človekovih hrepenenj in pričakovanj.
Premik k apokaliptični eshatologiji tako ne pomeni le drugačnega pojmovanja konca, ampak tudi spremenjen pogled na ta svet. Odgovornost za zlo se je zgolj iz človeka prestavila na višjo silo. Ker se je izgubila vera v človekovo zmožnost, da sam preseže zlo, se je začel iskati transcedenten vzrok le-tega. Pod vplivom perzijskega dualizma se je izvor zla postavil v Božjega nasprotnika. Satan, ki je v Stari zavezi igral zgolj vlogo Božjega agenta, tožnika, je postal njegov sovražnik. Kozmični dualizem in apokaliptična eshatologija sta zato bistveno prepletena med seboj. Vsa človeška pričakovanja se postavijo iz človeka zgolj na Boga in na njegov mogočni poseg v brezupno situacijo sveta, ki bo prinesel popolno odrešitev pravičnih, vzrok za izprijeno stanje človeštva pa se postavi v satana. Če pogledamo globlje, lahko rečemo, da je korenina celotnega spremenjenega pogleda na svet v bistvu izguba zaupanja v človeka in njegovo zmožnost, da izboljša svoje življenjske razmere. Čeprav apokaliptični pogled na svet priznava, da so v tem svetu pravični, pa njihova pravičnost nikoli ne bo mogla premagati splošne hudobije, ki zaznamuje svet. Za apokaliptično vizijo »sveti ostanek« (termin, ki ima ogromno težo v vizijah in spodbudah preroške tradicije) nima dovolj moči, da bi se zoperstavil svetu.
Širok spekter številne judovske intertestamentalne literature nam kaže na veliko vnemo antičnega judovskega človeka, da bi našel svoje mesto v tem svetu, glede na konkretne življenjske razmere, a s pogledom nenehno uprtim v svojega Boga, Jahveja in hkrati tudi v svojo tradicijo (četudi kdaj z njo zaide v konflikt). Najprimernejši pokazatelj tega dejstva pa je prav apokaliptična literatura. Kljub temu, da je judovski apokaliptični pogled na svet zaznamovan z vplivi zunanjih religij, je treba poudariti dejstvo, da vseskozi ostaja v osnovi vedno judovski. Čeprav so opazni vplivi drugih prepričanj, in predvsem perzijske religije, pa je glavno dejstvo to, da so elementi drugih verovanj zgolj uporabljeni in nikoli v polnosti sprejeti. Dualizem je vedno podrejen monoteizmu, korenini judovske religije, glavno sporočilo pa ostaja sporočilo upanja na Božjo pomoč.
V apokaliptičnem pojmovanju je koncu koncev bistveno sporočilo zaupanje v Božjo ljubezen in zvestobo. Čeprav je apokaliptično dojemanje sveta na določen način v nasprotju s preroškim pojmovanjem, pa to ne pomeni, da je zato inferiorno. Podlaga obema je zaupanje v Boga, kar je najvažnejša sestavina judovske religije. Spremembe v razmišljanju in premiki iz ene interpretacije na drugo kažejo na dejstvo, da je bilo judovstvo živa religija, ki je dihala skupaj s konkretnim človekom. Kulturno-zgodovinska in politična dinamika, ki je zaznamovala judovskega človeka, je zaznamovala tudi njegovo vero. Najgloblja osnova, zaupanje, je ostajala vseskozi enaka, prilagajala se je le interpretacija le-te.
Apokaliptična miselnost je vedno imela – in tako bo tudi v prihodnje – velik vpliv v težkih kriznih časih. V glavnem so jo sprejemali zatirani, revni, preganjani in na splošno vsi, ki so bili na kakršenkoli način za kaj prikrajšani. Velika privlačnost apokaliptičnega pogleda na svet pa leži tudi v njegovi preprosti razlagi o dobrem in zlu. Dualistično pojmovanje, ki deli kozmične sile na dobre in slabe je že od nekdaj privlačilo človeka, saj je poenostavilo problem zla, ki je v svetu vseskozi prisoten. Privlačna je tudi dramatična rešitev žalostne situacije sveta in človeka, ki jo ponuja apokaliptična eshatologija. V kozmičnem spopadu med dobrim in zlim je Božja zmaga na koncu zagotovljena.
Lectio biblica:
- Moje mnenje / izkustvo o trditvi: Tisti, ki se ne podredijo zahtevam, ki nasprotujejo njihovi veri, so za dane jim naloge neprimerno sposobnejši od onih, ki takih zadržkov nimajo. Modrost, ki izvira iz pokorščine Božji postavi, prekaša svetno modrost.
- Kaj mi pove podoba velikanskega kipa, ki ga zruši majhen kamen?
- Poznam kakšen primer, ko je Bog človeka rešil iz »ognjene peči«?