V četrtek, 26. marca, smo se znova zbrali in skupaj nadaljevali naše »modrostno« leto Biblične šole (2025/2026), tokrat že šestič. Predaval nam je mag. Klaus Einspieler, ki nas je uvedel v razumevanje Psalmov 22 in 30.
Psalm 22
Psalm 22 je globoko zakoreninjen v zavesti kristjanov. Kajti sam Jezus Kristus ga je molil na križu. Jezusove zadnje besede, klic »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« so namreč začetek tega psalma. V besedilih, ki govorijo o Jezusovem trpljenju in smrti, srečamo kar nekaj odlomkov tega psalma, ki je postal klasični pasijonski psalm prvih kristjanov.
Vendar nas to besedilo ne uvaja le v skrivnost Velikega petka. Konča se namreč z besedami zahvale in hvalospeva. Psalm je torej velikonočno usmerjen. Kakor mnoga druga svetopisemska besedila vodi človeka iz stiske do veselja. Vir tega veselja je Bog, ki se vedno spet razodeva kot tisti, ki hoče, da bi človek živel.
Psalm 22 je nastajal v treh stopnjah. Na začetku je bila molitev posameznika, ki je klical svojega Boga v stiski. Ta molitev je ohranjena v 22,2-3 ter 7-23. Nastala je še pred babilonskim izgnanstvom leta 586 pred Kr.
Oglejmo si najprej ta del, ogrodje psalma:
V 22,2-3 kliče molivec v svoji zapuščenosti Boga. V njegovi tožbi je zasidrana prastara izkušnja človeštva. Nedolžno trpeči se sprašuje, zakaj Bog ne poseže. Če je Bog dober in pravičen, odkod potem sploh trpljenje? To pereče vprašanje je povod za versko krizo, ki je bila za mnoge ljudi rojstna ura poglobljene in očiščene vere.
Bog, ki je bil človeku tako blizu, postane v uri trpljenja nenadoma tuj, nedostopen. Muke, ki zasledujejo človeka podnevi in ponoči, torej vedno in povsod, zatemnjujejo pogled na Boga.
V svoji stiski na križu se je Jezus poslužil besed rojaka iz dni starodavnosti. V svoji osamelosti in zapuščenosti, obdan od groze smrtne muke, je dal s pomočjo besed 22. psalma svoji stiski obraz. Celo Jezus, Božji Sin, je izkusil, kako se človeka v stiski lotevajo dvomi o dobrem in pravičnem Bogu.
Ta tožba se nadaljuje v 22,7-9. »Jaz sem črv in ne človek«, pravi molivec. Človek, ki ga mučijo drugi, je oropan svojega dostojanstva. Počuti se kot črv in ne več kot bitje, ustvarjeno po Božji podobi. Rojaki in soljudje, ki bi tega človeka lahko rešili iz stiske ali mu stali vsaj ob strani, pa ga zasmehujejo.
Kjer ljudje zasmehujejo nedolžno trpečega, pa zasmehujejo tudi Boga samega: „Zaupal je v Gospoda, naj ga osvobodi, naj ga reši, če ga ima rad“ (22,9). Evangelist Matej pravi, da so se z istimi besedami hudovali tudi nad Jezusom. Tudi on je bil, viseč na križu, znamenju največje sramote, oropan vsakega dostojanstva. Njegovi nasprotniki so videli v križu potrdilo, da tak človek ne more biti poslan od Boga. Kajti Bog bi stal svojemu preroku ob strani.
Nesreča je vse do danes v očeh mnogih Božja kazen. »Kaj pa sem storil, da me Bog tako muči?« Ta stavek vedno spet slišimo iz ust trpečih; dokazuje, kako globoko je ta misel zasidrana v vsakem izmed nas.
V 22,10-11 molivec odgovarja na ranljive besede svojih soljudi. On, ki je na koncu, kljub temu zaupa. Ve namreč, da ga je Bog spremljal že od materinega telesa naprej. Kakor so v starem Izraelu očetu po rojstvu položili otroka v naročje, da ga je sprejel kot svojega, tako je Bog že od vsega začetka oče in varuh molivca.
Stiska živi od tega, da obupu sledi upanje in upanju spet jok in stok. Tako tudi v našem psalmu. V 22,13-19 molivec s prispodobami iz živalskega sveta ter vsakdanjega življenja opisuje svojo stisko. Hudobneži ga obdajajo kakor psi, da bi ga pokončali. Krog teh hudobnežev postaja vedno ožji in kakor pri smrtni obsodbi si že delijo oblačila obsojenca. Ravnajo, ko da bi bil že mrtev. Za vsem tem stoji navsezadnje Bog, ki je pogreznil molivca v smrtni prah. To, kar se dogaja z molivcem, v knjigi preroka Izaija s trpečim Božjim služabnikom (berilo, ki ga beremo na Veliki petek) in v Novi zavezi z Jezusom, je konec koncev mogoče le zato, ker to Bog očitno dopušča.
Spet lahko pomislimo na Jezusa. Kajti tudi pri njem je postal krog tistih, ki so ga hoteli odstraniti, vedno ožji. Vrgli so se nanj kakor drhal. Tudi evangeliji omenijo, kako so si delili oblačila, medtem ko je Jezus visel na križu. Usoda trpečega se torej ponavlja in do danes nadaljuje. Mogočni in premožni si na hrbtu revnih nesramno množijo bogastvo, oblast ter delijo plen.
Tudi ta del psalma, tožba v največji stiski, se izliva spet v prošnjo. Bog, ki je pomočnik, ima oblast, da reši molivca iz smrtne stiske.
Po vrnitvi iz babilonskega izgnanstva leta 536 pred Kr. so vzeli Judje to molitev kot izhodišče za nove misli. Odkrili so, da je to, kar je pred nekaj desetletji doživel posameznik, doživelo v času izgnanstva vse Božje ljudstvo. In do danes stojijo vsi, ki trpijo revščino, v stopnjah prvega molivca tega psalma. Dodali so torej dva odlomka, v katere so vgradili te izkušnje: 22,4-6 ter 24-27. Tako se je razvila iz molitve posameznika molitev vsega Božjega ljudstva. Kajti skupnost je našla svoje izkušnje zbrane v izkušnjah trpečega predhodnika.
V 22,4-6 govori molivec v množini in se pojmuje kot član skupnosti. Ta del stoji kakor skala v morju obupa in utemeljuje, zakaj človek lahko zaupa. Molivci se spominjajo časov stiske, ki jih je doživelo Božje ljudstvo v preteklosti. Tedaj se je Bog vedno spet izkazal kot osvoboditelj in rešenik. Izhod iz Egipta, judovska pasha in prapodoba krščanske Velike noči, je najgloblja izkušnja Boga-rešenika v Stari zavezi. Izpeljal je ljudstvo sužnjev iz egiptovske dežele in mu dal deželo, v kateri tečeta mleko in med. Očetje, ki so vpili k Bogu v svoji stiski, so tako dobili življenjski prostor, v katerem naj bi živeli v miru in pravičnosti.
Zato 22,24-27 poziva molivce, naj se zahvalijo Bogu. Ta del je namenjen revnim, ki se jih je usmilil Bog v njihovi bedi. Bog stoji na strani revnih. O tem govorijo številna besedila Stare zaveze. Revež, ki kliče v tem psalmu Boga, je vse Božje ljudstvo. Kajti Judje, ki so se vrnili iz babilonskega izgnanstva v domovino, niso bili zelo premožni. Poleg tega so morali služiti tudi v domovini tujim gospodarjem. V tem času se je rodila misel, da niso le posamezniki revni, temveč vse Božje ljudstvo živi pred Bogom v revščini. Kot skupnost revnih so klicali tega svojega Boga, da bi jih obdaril in osvobodil. Hvalospev se torej rojeva iz izkušnje obdarjenosti od Boga. Boga hvaliti pomeni v skupnosti pripovedovati o Božjih delih.
Ugotavljamo torej, kako se je zorni kot psalma polagoma širil. Prvotno je bil molitev posameznika. Sedaj pa se je skupnost polastila te molitve in jo napolnila s svojimi izkušnjami.
Pozneje so pisci dodali še hvalnico, ki stoji na koncu psalma (22,28-32). Zanjo je značilno, da odpira pogled tudi na druge narode in si pričakuje od Boga, ki kraljuje nad narodi, tudi odrešenje za vsa ljudstva tega sveta. Tako je postala iz molitve posameznika molitev Božjega ljudstva po vsem svetu.
Bog je kralj nebes in zemlje. Zato ni le rešitelj enega izvoljenega ljudstva, temveč vseh narodov. To misel najdemo v drugem delu knjige preroka Izaija, ki je nastal v babilonskem izgnanstvu. Ta novi zorni kot pa ima seveda posledice: odslej se klanjajo Bogu vsi rodovi narodov, tudi prebivalci podzemlja, torej mrtvi. Psalm 22 je eno izmed redkih besedil Stare zaveze, ki razvije tudi perspektivo za mrtve.
Toda slavospev ni omejen na rodove zemlje, žive in mrtve. Tudi prihodnji rodovi, ki še ne živijo, se mu bodo pridružili. Vzrok te vesoljne hvalnice je pričevanje Božjega ljudstva, ki pripoveduje o odrešenju in pravi: »To je storil Gospod.« Rešenje, ki se dogaja, je izraz, da Bog kraljuje. V duhu Izaijevega mišljenja se s tem konča pomanjkanje. Bog vodi človeka v izobilje. Prav to je oznanjal tudi Jezus. »Božje kraljestvo je blizu« pomeni, da naj se odpremo Božjemu delovanju, ki vodi človeka v življenje.
Psalm 22 nas uvaja v velikonočno skrivnost. Velika noč ni samo Jezusovo vstajenje, temveč tudi njegovo trpljenje in smrt. Veliki petek, prvi del psalma ter velikonočna nedelja sta dve strani ene medalje. Kdor se ne izpostavi izkušnji zapuščenosti od Boga na Veliki petek, ne bo mogel razumeti slavospeva Gospodu, „ki je vse to storil“. Kristjani ne smemo prezirati trpljenja. Ob vsej stiski ga lahko prenašamo, ker vemo, da je Bog tudi v njem z nami.
Tako je bilo tudi z Jezusom. Blagovest o Božjem kraljestvu mu je prinesla križ. Njegovo vstajenje pa je potrdilo te blagovesti in najmogočnejši izkaz Božjega kraljevanja. Kajti On je Gospodar življenja in smrti, ki vodi svoje ljudstvo iz stiske, nesvobode, žalosti in teme v blagostanje, svobodo, veselje in večno luč, ki nas obseva in greje.
LECTIO BIBLICA
- Kje v svojem življenju prepoznavam izkušnjo molivca iz Psalma 22 – občutek zapuščenosti, nerazumljenosti ali trpljenja? Kako v teh trenutkih nagovarjam Boga?
- Kako razumem napetost med tožbo in zaupanjem v psalmu? Ali tudi sam(a) v molitvi dopuščam prostor tako za krik kot za upanje?
- Kateri »spomini na Božja dela« (v mojem življenju ali v zgodovini odrešenja) mi pomagajo ohranjati vero v času preizkušnje?
- Kako me velikonočna usmerjenost psalma (prehod iz stiske v hvalo) nagovarja danes? Kaj konkretno pomeni zame zaupanje, da Bog vodi iz trpljenja v življenje?