Svetopisemskemu maratonu zvesta že 12 let

Ekipa organizacijskega odbora Svetopisemskega maratona se skozi leta menja, le eno ime ostaja isto

Katarina Zupančič je med prostovoljci, ki se vsako leto od zgodnje jeseni dobivajo na štirinajst dni in delajo za teden neprekinjenega branja Svetega pisma. Organizatorjem Svetopisemskega maratona se je kot predstavnica Gibanja pot pridružila že prvo leto in od prve ekipe organizacijskega odbora edina ostala vseh dvanajst let. Že ves čas je poleg skupinskega dela zadolžena za bralni seznam za ves teden branja Božje besede. »V začetku sem res vsako župnijo, župnika, vsako osebo in skupino osebno poklicala, v vseh teh letih pa sta tehnika in moderni sistem tako napredovala, da sta mi precej olajšala delo.

Zdaj imamo spletno povezavo, ki jo posredujem, in ljudje samo kliknejo in se vpišejo. Letos sama sploh še nisem dobila linka, da bi ga posredovala naprej, pa so se že vpisovali.« Dejstvo pa je tudi, da se je v ducatu let maraton že toliko uveljavil in postal prepoznaven, da se ljudje pridružijo sami od sebe. Druženje s Svetim pismom Svetopisemski maraton sama razume kot poseben blagoslov za Ljubljano pa tudi za našo domovino. In čeprav se je v začetku spraševala, »zakaj bi brali Božjo besedo in kdo bo vedel, da smo prebrali celo Sveto pismo,« vedno znova spoznava, da je poslanstvo maratona spodbuda vsakemu, ki se ga udeleži. »Vedno znova, ko pridem in dve uri sama ali v skupini sedim z Božjo besedo, me nagovarja, da ji sledim in se obračam nanjo, da črpam iz nje. Še vedno mi je v izziv, saj še nisem prebrala celega Svetega pisma, čeprav se mi zdi, da sem ga že.«

Sveto pismo je z njo tudi preostalih 51 tednov v letu. V teh letih maratona se je naučila druženja z Božjo besedo in je postalo del njenega vsakdanjika. »Enkrat jo lahko preberem na hitro in mi mogoče ostane kakšna beseda, drugič imam več časa, ko obsedim ob Božji besedi in se mi zdi milostno in se zavedam, da je to velik luksuz, spet tretjič preberem odlomek in nič ne vem, zakaj sem to prebrala in kaj mi hoče povedati. A jaz verujem, da ta Beseda ne bo odšla, dokler ne bo naredila tistega, za kar je bila poslana, kar tudi piše v Svetem pismu,« pravi o osebnem sprejemanju Božje besede v svoje življenje in vztrajanju ob njej Katarina.

»To je moja pot iskanja«

Na pot osebnega iskanja vere je stopila že pri 16 letih, ko se je pridružila Gibanju pot. »Ta način iskanja vere je postal moj način življenja, povezanost,
prijateljstvo, da vere ne išče vsak sam, temveč v skupnosti, to mi zelo ustreza.« V Gibanju pot je v šoli skupnosti v Godoviču spoznala tudi svojega moža in skupaj sta z gibanjem ostala povezana tudi po poroki. »To je moja pot iskanja, njihova pa mora biti njihova,« odgovarja na vprašanje, ali so v Gibanju pot tudi njuni štirje otroci, ki so zdaj že v študentskih oziroma dijaških letih, in ali kdaj tudi v družinskem krogu prebirajo Božjo besedo. »Prerok ne moreš biti v domačem kraju in družini, vsaj jaz to tako doživljam. Midva z možem imava svojo pot vere, otroci pa svojo svobodno iščejo in živijo.«

Poslanstvo, ki jo osrečuje

Katarina prihaja iz župnije Šentvid nad Ljubljano, kjer je že desetletje aktivna kot katehistinja. Pravi, da ne uči verouka, temveč hodi k verouku tako kot vsi otroci, saj je tudi sama Božji otrok in pride poslušat, kaj ji bo Gospod povedal. »Se mi zdi, da meni več pove kot otrokom po meni,« pravi in dodaja, da ji je pri vsaki uri izjemno lepo. »Tudi če pridem zelo utrujena, od verouka nikoli ne grem utrujena. To je zame znamenje, da je to res Božje delo. Saj se pripraviš, a ko pustiš, da Bog deluje po tebi, je res lepo. Druge potrditve ne potrebujem,« je hvaležna, da jo je Bog vodil do tega res lepega, bogatega poslanstva, ki jo tako osrečuje. Nekoč si je namreč želela, da bi postala učiteljica, pa se je življenje zasukalo tako, da je na prvo mesto postavila poslanstvo žene in mame.

Svetopisemski maraton pri verouku

Lansko leto se je Katarina na mini svetopisemski maraton odpravila tudi s svojimi veroučenci. Pri četrto- in petošolcih so namreč veroučno uro v tednu Svetopisemskega maratona spremenili v uro branja Svetega pisma. »Kadar sem jim brala iz Svetega pisma, sem videla, da lepo sledijo, zato se mi je ideja zdela izvedljiva. Pripravila sem prostor, vse je bilo tako, da so se lahko osredotočili le na Božjo besedo, ni bilo motečih dejavnikov.« Ta ura z devet-, desetletnimi ji je v spominu ostala kot nekaj res izjemnega, saj so otroci od prvega do zadnjega s ponosom in veseljem sodelovali. »Vsak je dobil svoje Sveto pismo, na svojo mizo pa sem dala veliko knjigo, da je bilo res slovesno. Slovesno so prihajali gor in brali. Vsem se je zdelo res lepo, tudi tistim, ki niso tako dobro brali, saj se jim nihče ni smejal. Bilo mi je res lepo, spoštljivo.« Tudi odzivi otrok so bili nadvse pozitivni, izražali so hvaležnost, da so lahko bili del te posebne, drugačne veroučne ure, zato Katarina tudi ob letošnjem tednu neprekinjenega branja Božje besede za svoje veroučence v Šentvidu pripravlja mini svetopisemski maraton.

Ana Rupar