»Enkrat v bližnji prihodnosti bomo pa čisto zares zagrizli v knjigo Razodetja in jo obdelali do potankosti!« je stavek, ki sem ga v kakšni od »mojih« mladinskih skupin v zadnjih letih precejkrat slišala. Pa navadno ne zato, ker bi nas tako zelo nagovarjala videnja Janeza evangelista o koncu sveta, ampak, ker je kakšni skupini pri igranju bibličnega kviza običajno ravno vprašanje iz zadnje knjige Svetega pisma preprečilo zmago. Priznam, da smo še vedno daleč od tega, da bi knjigi prišli do dna, se je pa kar nekaj generacij mladih zaradi igre srečalo vsaj z besedo paruzija in si poskusilo predstavljati, kakšen bo v resnici ponovni Jezusov prihod in kako bi ga želeli doživeti. Če seveda odmislim, da smo se ob drugih vprašanjih iz »lažjih svetopisemskih knjig« dotaknili kar nekaj tem, ki so se povezovale z izkušnjami, ki smo jih v določenem trenutku živeli.
Ne predstavljam si, da Božja beseda na tak ali drugačen način ne bi bila vpletena v delo in srečevanja z mladimi. Kako bi sicer gradili odnos z Bogom, ga spoznavali, če ne bi za to uporabljali glavnega vira podatkov? Konec koncev je Sveto pismo tisto, kar mladinsko pastoralo dela drugačno od ostalega mladinskega dela, je dodana vrednost, ki jo lahko mladostnemu iskanju ponudimo kristjani. Modrost dobrega odločanja, mirno sobivanje v družini s starši, gradnja trdnih odnosov s soljudmi, zmanjšanje stresa, iskanje svojega poslanstva … je samo nekaj tem, ki so mladim blizu in na katere Sveto pismo daje odgovore. Hkrati pa je tudi večna uganka za tiste, ki spremljamo mlade, kako jim približati več 1000 strani drobnega tiska brez slik, in to v času, ko prevladujeta televizija in računalnik.
Čeprav bi kdo dejal, da situacija ne izgleda obetavno, pa je zame pravi užitek odkrivanje različnih načinov, ki se lahko uporabijo, da nam Božja beseda zleze pod kožo. Zdi se, da mora vsaka skupina (če ne celo vsak posameznik) pri tem najti svoj izraz. Nekaj let nazaj se je pri nas vse vrtelo okrog tega, kako zgodbe Stare in Nove zaveze prepoznati v sodobnem dogajanju. In tako smo ustvarjali gledališke predstave, ki smo jih uporabili za Miklavža, za uvode pri svetih mašah, za povezovalni program na koncertih in predstavah, za kateheze na oratoriju in sobotnih dnevih, ki jim pri nas rečemo FRODO; Noetova zgodba, prilika o usmiljenem Samarijanu, Mojzesova zgodba, Kristusov pasijon … jih je samo nekaj od pripravljenih. Njihova prednost je tudi v tem, da ostanejo. In tako smo letos pri srečanju otrok s prijaznim decembrskim svetnikom lahko ponovili Jezusovo pripoved o usmiljenem očetu. In na vajah presenečeno odkrivali (potem, ko smo prebrali original in nato še prirejeno verzijo), na kaj vse je bila pozorna generacija izpred let, ki jo je pripravila, in kako bi stvar zvenela danes, da bi bila otrokom blizu.
Zopet drugič in z drugimi smo v Sveto pismo vstopali čisto študijsko, s svinčnikom in različnimi pripomočki – tiste z žilico za potovanja in čudenje nad naravnimi lepotami sveta so prevzeli zemljevidi in značilnosti krajev, ki so omenjeni v knjigi vseh knjig. Podčrtovanje, beležke ob robu, komentarji na post-it listkih, majhne risbice … so delali Biblijo bolj njihovo in seveda bolj pisano, hkrati pa branje bolj počasno in skoncentrirano. Drugi so prek spleta iskali, kaj vse je in česa vsega ni v njej – in potem so tisti, ki so navdušeni nad mačkami (ki jih v Svetem pismu ni omenjenih) morali priznati zmago ljubiteljem psov (ker pa nastopajo v njem). Brskanje za značilnostmi, prebiranje in smeh na primer ob različnih bolj ali manj zabavnih imenih ali citatih (fantje so zelo hitro za svoja vzeli modrega Siraha in Pridigarja) ter igranje raznih kvizov, ki jih je na spletu ogromno, je tako utrjevalo prepričanje, da Bog prihaja v konkretni prostor in čas ter prepleta zgodbe posameznikov, da bi prek njih pisal veliko zgodbo odrešenja. In seveda, da sodobna tehnika ni nasprotna veri, ravno nasprotno – lahko nam omogoči, da hitreje pridemo do podatkov, ki so skoraj povsod na dosegu roke. Čeprav smo tudi ugotavljali in še ugotavljamo, da jo premalokrat uporabljamo za branje Svetega pisma.
Spet tretji so prijateljevanje s Svetim pismom začenjali na drugem koncu. Prek knjig, še bolj pa filmov in zgodb, ki so bile prikazane v njih, so iskali povezavo s svetim besedilom, ki pripoveduje največjo zgodbo vseh časov – zgodbo Boga Stvarnika, ki je postal eden izmed ustvarjenih. In dobrih knjig in filmov kot tudi umetniških – slikarskih, kiparskih, glasbenih del, povezanih s Svetim pismom, ki lahko spodbudijo pogovor v skupini, se še vedno najde kar precej. Ko smo bili letos na romanju v Rimu, smo lahko tekmovali v tem, da smo odkrivali za kipi v cerkvah biblične like in njihove dogodivščine. Hkrati pa se ob tem učili pravilnih in nepravilnih reakcij in dejanj v določenih situacijah, ki se lahko zgodijo tudi nam.
Pa ni vse delo in dogajanje, povezano s Svetim pismom na sceni mladih, vedno v prvi vrsti namenjeno mladim. Vsaka tri leta nam na primer zgodbo iz Svetega pisma prinaša tema na oratoriju, ki je v prvi vrsti namenjen otrokom, mnogi za duhovne vaje vzamejo za osnovo svetopisemski del, da bi otrokom približali določene vrednote. Če pa animatorji želijo dobro izpeljati teden oziroma dneve, morajo najprej sami razumeti temo in najti poudarke, ki jo delajo uporabno tudi danes. »Ko pridem domov, bom pa v celoti prebral Jožefovo zgodbo iz Stare zaveze!« je za sklep tedna z otroki dejal eden od animatorjev, ki ga je očakova zgodba nagovorila. Tako je iz skupne uporabe Svetega pisma prestopil med tiste, ki jim postaja prisluškovanje Božji besedi ob Svetem pismu del vsakdana.
Ob vsem tem pa ne gre zanemariti, če ne celo dati na prva mesta, zgled tistih, ki so mladim avtoriteta. Česar ne more narediti animacija ali prigovarjanje, kaj šele prisila, lahko v trenutku uspe priljubljenemu športniku, pevcu, igralcu, duhovniku, soanimatorju … ki se ne boji javno povedati ali pokazati, da je zanj Sveto pismo veliko bogastvo.
Veliko načinov je, s katerimi se nam odpira pot do tega, da v Svetem pismu prepoznamo Besedo, ki je kljub temu, da je bila napisana že kar lep čas nazaj, še vedno aktualna, živa in namenjena tudi meni, da mi predstavi Boga, ki mi želi biti blizu. Vseeno ostaja skrivnost, kdaj in na kak način se bo koga dotaknila. Zato nikakor ni odveč molitev k Svetemu Duhu tako na začetku prebiranja svetopisemskega odlomka, da bi se nam razodel njegov pomen, prav tako pa tudi za mlade nasploh, da bi bili odprti za delovanje Besede v njihovih življenjih.
Fani Pečar