V četrtek, 23.11.2023 je potekalo 2. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024, katerega tema so Preroki. Tokrat smo spoznavali preroka Izaija.
Pesem o vinogradu (5,1-7)
Pesem spada v visoko refleksivno teološko poetiko in je večstopenjska:
- gre za gospodarja vinograda, ki nič ne rodi
- ker vinograd simbolizira dekle, lahko gre za ljubezensko balado; pesnik opisuje nesrečno ljubezen prijatelja, ki kljub naporom ni dobil odgovora na svojo ljubezen
- poje o propadlem odnosu med Jahvejem in Izraelom
Pesem je v v. 1 označena kot »pesem mojega ljubega«. V ljubezenski govorici antičnega sveta se je nevesta pogosto primerjala z vinogradom (Visoka pesem). Toda kdo je »moj ljubi«, za katerega Izaija poje to pesem? In kaj je prerok zanj? Med raznimi poskusi razlage se zdi najbolj realna tista, ki jo nam odkriva beseda Janeza Krstnika o njegovem odnosu do Jezusa, v kateri imenuje Jezusa ženina, sebe pa ženinovega prijatelja (Jn 3,29). V družbi, kjer se ženin in nevesta pred poroko nista srečevala, je imel pomembno vlogo »ženinov prijatelj« kot posrednik med njima. On je zastopal ženina, če je imel ta čez nevesto kakšno pritožbo. V primeru večjega prestopka neveste je on raztrgal poročno pismo z besedami: »Bolje je, da je obsojena kot samska kakor poročena žena.« Ko Izaija govori o Jahveju kot o svojem ljubem, s tem ne misli na nekakšno zaupljivost z Bogom, temveč hoče vzbuditi vtis, da kot ženinov prijatelj izreka pritožbo čez neprimerno obnašanje njegove neveste. Ženinov prijatelj nastopa kot tožnik. Literarna oblika je torej sodni izrek, izrečen v imenu razočaranega ljubimca. Drugače od sodnih izrekov v 1,2sl., 1,18sl. in3,13sl., ki imajo osnov v Jahvejevem zaveznem odnosu, je v 5. poglavju osnova tožbe civilno pravo. Elementi tožbe in sodnega izreka so prisotni v 5,1-4, od v. 5 dalje pa Izaija ne nastopa več kot tožnik, temveč kot sodnik, ki naznanja kazen. S tem pa ta pesnitev presega literarno obliko običajnega pravnega izreka in nakazuje, da je ta tožnik, ki hkrati tudi naznanja kazen, v resnici Jahve.[1]
Zgradba
- 1-2: obtožba
- 3-4: poziv pričam, naj razsodijo – uvidijo nedolžnost tožnika
- 5-6: govor lastnika vinograda; priče slutijo, da so one obtožene; poslušajo sodbo; počasi razkriva skrivnost: tožnik-sodnik ne more biti nihče drugi kot Gospod (v. 6)! In oni …?!
- 7: razkrije osebe parabole – karakter trpljenja, razočaranja
Razlaga
- 1-2 Vinograd je imel dobro podlago in dobro lego. Lastnik ga je od začetka naprej najskrbneje negoval. Prav ničesar, kar vinograd potrebuje, ni opustil. Najboljše vinske sorte so bile vsajene. Zgradil je tudi trajni varovalni stolp pa stiskalnico. Vse je bilo pripravljeno za dobro trgatev. Vidi se, da Jahve podarja svojemu ljudstvu ne le sedanjost, ampak tudi bodočnost. Kar on stori, je trajno, kot kaže ljubezenski tekst naklonjenost Judu/Izraelu. Svoje ljudstvo ljubi zares, kot nori zaljubljenec, ki mu nič ni pretežko. Toda vsa njegova prizadevanja so zamen. Izvolil in ustvaril je Izraela in se mu podarja kot partner, vendar vračanja ljubezni ni deležen. Namesto sadu, ki ga upravičeno pričakuje, je le kislo grozdje-viničje.
V v. 3-4 so poslušalci poklicani, da razsodijo med njim in vinogradom. Tu nam je že jasno, da ne gre za kakšen proces o posesti zemljišča. V resnici gre za partnerstvo. Jahveju ne moremo očitati ničesar, vse potrebno in želeno je storil. On je s tem opravičen in v v. 4 ponovno to poudari. Sodba je sama po sebi razumljiva, treba jo je le izreči,
- 5-6 Izrečena je sodba in kazen. Kazen se slikovito še vedno nanaša na vinograd, v resnici pa je na vidiku že razdejanje Izraela, Juda in Jeruzalema. Mesta bodo oropana svojih nasipov, požgana in poteptana, kvečjemu bodo še za pašnike za drobnico. Brez nege in dežja noben poganjek ne preživi. Razbohoti se trnje in osat. Izrael/Juda tako nima več bodočnosti. S tem je padla dokonča obsodba. Tudi najmanjši ostanek nima izgleda, nima možnosti. Oblakom lahko prepove deževati samo Jahve.Vsako napačno razumevanje parabole je izključeno. Posestnik vinograda je Jahve, vinograd je Juda/Izrael.
- 7 »Gospod nad vojskami« je Jahve vsemogočni. Izrael/Juda ima opraviti z njim, kateremu se nihče in nič ne more zoperstaviti. Njegovo ljudstvo je bilo njegovo veselje in to bi naj bilo, a bil je bridko razočaran. Njegovih podarjenih darov ni cenilo, njegovim zahtevam ni odgovarjalo ne na področju človeških odnosov in ne v odnosu do njega. Njegovih odredb se niso držali, zato so se sami pogubili; krika brezpravnih, ki po krivici zapadejo sodišču, Bog ne presliši. Če vzkliki gorja izhajajo iz tožbe umrlih, s tem prerok oznanja usodo smrti tistih, ki so počenjali zločine. Vzkliki gorja z grožnjo so s prve redakcije in jih povezujejo z razrušenjem Jeruzalema (587 pred Kr.) in pregnanstvom v Babilon. Kažejo vzroke za katastrofe, ki so se pravkar zgodile. »Gorje« (1,4.24; 3,11) ne zadostuje več, zato prerok prida in našteva konkretne kazni preživelim, ki se jim že dogajajo (prim. v. 9.10.13.17). Ti dogodki (kazni) prerokovo besedo potrjujejo kot resno in aktualno prav za sedanjost.
Presenetljivo je, da je Izaija že v svojem zgodnjem oznanjevanju prišel do tako brezizhodne ugotovitve in tako radikalne obsodbe.
Simbolična razlaga
- Hiša Izraelova je celotno Božje ljudstvo (podobno Iz 17,2)
- Rodovitni grič = Kanaan (kjer tečeta mleko in med)
- Čiščenje in prekopavanje zemlje = očiščevanje kanaanskih prvotnih poganskih prebivalcev in njihovih malikov
- Dobro vino = sveti duhovniki, preroki in izraelski kralji iz zgodnje (boljše) dobe
- Stolp v vinogradu = kraljevo mesto Jeruzalem
- Stiskalnica = tempelj (prim. Ps 36,8.9)
- Opustošenje vinograda = razrušenje, padec Jeruzalema l. 587 (prim. Jer 12,10)
[1] Povzeto po H. Wildberger, Jesaja, BKAT, Neukirchen-Vluyn, 1968, 164-166.
Izaijevo poklicno videnje (6,1-13)
Uvod
Poglavje se deli v dva dela: teofanija (1-5) in poslanstvo (6-8). Preroško poročilo v 6. poglavju je Izaijeva legitimacija za njegov poseg v politično dogajanje. Nima namena, da bi odkrilo notranje duhovno doživetje, temveč da pokaže, da ima Izaija pravico in dolžnost biti Jahvejev govornik. Natančno je opisano Izraelovo zakrknjenje – vpričo neuspešnosti njegovega oznanjevanja je bilo pomembno to naglasiti. Pogl. 2–5 niso kronološko pred pogl. 6, ampak bolj verjetno predstavljajo različne poznejše redakcije.
Oblikovno-kritično je Iz 6 problem: ali gre za klasičen preroški poklic, kakor so 2 Mz 3 ali Jer 1 ali je tu drugačna literarna zvrst, ki bi ji težko rekli “poklic”. To je zvrst, pri kateri se Bog glede kake naloge posvetuje s svojim nebeškim dvorom, postavi vprašanje, kdo bi bil primeren, in kandidat se sam javi, na kar mu Bog poveri izvršitev naloge. Bolj kot klic bi temu lahko rekli pooblaščenje. Za Izaija je doživetje v templju, kjer je videl “Božje veličastvo”, se zgrozil nad svojo in svojega ljudstva grešnostjo, bil očiščen in slišal Božja naročila, resnično usoden dogodek. Njegova naloga je govoriti bridko resnico. Motiv zakrknjenja nas spominja na faraonovo zakrknjenje v 2 Mz 7–11.
Razlaga
- 1-3 Zgodovinsko-politična točnost, s katero preroki označujejo določena razodetja, je versko zgodovinski unikum (G. von Rad). Za Izaija je to na ničemer iz prejšnjega toka življenja utemeljen Jahvejev poseg.
- 1 Datum Uzijeve smrti ni čisto gotov (med 742 in 736 pr. Kr.) Pomeni konec vladanja uspešnega kralja, konec blagostanja. Izaija pa z opisom videnja izjavi, da je Gospod Izraelov Kralj.
Sem videl (rā’āh) – gre za videnje. Izraz pomeni »videti obličje« (1 Kr 22,19; Am 7,8; 9,1; Jer 11,1.13 itd.). Za Boga je v tem primeru (v. 1.8.11) hebrejska beseda ’ădonāj, ki pomeni ‘gospod’ oz. ‘gospodar’. To je beseda, s katero so pozneje pri branju nadomestili zapisani tetragram (JHVH). V SSP se ti besedi grafično razlikujeta tako, da imamo GOSPOD za JHVH in Gospod za ’ădonāj.
Raziskovali so, kakšne vrste videnje je, t. j., v katero kategorijo verske psihologije sodi. Rezultat diskusije: preroki niso ekstatiki v smislu povzdignjenja zavesti ne mistiki v pomenu mističnega zedinjenja. Izaija pravi, da je gledal s svojimi očmi (v. 5). Toda videl je le zunanjo manifestacijo Božje slave, zato govori o vlečki in prestolu, ne pa o obrazu. Hoče povedati, da je doživel bližino Božje navzočnosti in za to uporabi nekatere podobe, tudi serafe. Razprostrte peruti zlatih kerubov nad skrinjo zaveze so imeli Izraelci za prestol nevidnega Boga. Verjeli so, da je JHVH tam navzoč na poseben način, čeprav so morali tudi vedeti, da noben prostor zanj ni dovolj velik (prim. 1 Kr 8,27). Zdi se, da se podoba, da je Božja vlečka napolnjevala (notranje) svetišče, ujema z besedami, da je bilo svetišče polno dima (v. 4).
Toda cilj gledanja ni videnje Boga! Kar vidi, je samo priprava na klic, ki ga doživi v jasni, v služenje pošiljajoči besedi.
Visok in vzvišen prestol, na katerem sedi Jahve, v bistvu izraža, da je Jahve Kralj. Misel o Jahveju Kralju je v Izraelu znana v dveh predstavah:
- kot Kralj Izraela (voditelj naroda, z njimi v boju);
- kot Kralj bogov, kozmosa, ljudstev, sodnik sveta, ima prestol v nebesih.
Izaija sledi tej drugi predstavi: Kot nebeški Kralj ima bivališče v Jeruzalemu (1 Kr 8,13; Ps 17,9; 89,15; 93,2; 97,2). Jahve je za Izaija vzvišen – že samo vlečka njegovega ogrinjala napolnjuje svetišče. V Ps 104 se Jahve ogrinja s svetlobo kakor s plaščem.
- 2 Serafi, bitja s tremi pari peruti, so tipična “mešana bitja”, ki jih poznajo vse stare religije Bližnjega Vzhoda (prim. kerube v 1 Mz 3,24). Zelo možno je, da so bila upodobljena na kakem reliefu v templju, v Izaijevem videnju pa so oživela in zapela. Z zgornjim parom peruti si pokrivajo oči, da ne bi gledala Boga. Čeprav so nebeška bitja, se ne morejo primerjati z Bogom, zato tudi zanje velja kot za ljudi, da ne morejo gledati neskončno svetega Boga in ostati živa. S spodnjim parom peruti si zakrivajo noge, ki so izraz za tiste dele telesa, ki jih je treba zakrivati zaradi spodobnosti.
- 3 “Svet, svet, svet je GOSPOD …” Vzklikanje serafov izraža osrednji Izaijev teološki pojem: svetost. Bog je pogosto kar “Sveti Izraelov” (prim. 1,4; 5,24). Trikrat izrečen je zelo močan poudarek. Svetost tu pomeni vzvišeno preseganje vsega ustvarjenega; Bog ni bitje, s katerim bi mogel kdo razpolagati, z njim manipulirati; ni ga mogoče spraviti v človeške kategorije (pojmovne predale). Sveto je nasprotno od profanega. Božja svetost vzbuja v grešnih in ošabnih grozo. Vzklikanje serafov (angelov) tudi pomeni, da gre temu Bogu stalno čaščenje. Po drugi strani Izaija gotovo ne misli na nasprotje med Bogom in svetom, Stvarnikom in stvarstvom. Izrael je GOSPODOVO ljudstvo in njegove stvari imajo kot take svojo vrednost. V naslednjem stavku je rečeno, da »polnost zemlje« kaže GOSPODOVO slavo. Serafi niso prestrašeni, temveč prevzeti od kraljevske veličine njihovega Gospoda. Jahvejeva svetost je dinamična veličina. Uresničuje se v uničevanju ovir, ki jih človek postavlja Bogu. To je njegovo kraljevsko gospostvo v njegovem ljudstvu, ki ga hoče oznaniti vsem narodom. »Vsa zemlja je polna njegovega veličastva«. Smisel nam pomaga odkriti Ps 19,1, kjer nebo oznanja Božjo slavo. Kot »delo Božjih rok« more to tudi zemlja. V Ps 24,8 je »Kralj slave«. Nebeškim bitjem pripada, da oznanjajo Božjo slavo. (Ps 29,9). Toda v Iz 6 že polnost zemlje sama slavi GOSPODOVO veličastvo.
“Nad vojskami” je pogosto del Božjega naslova. “Vojska” ali “vojske” so v Stari zavezi pogosto oznaka za nebesna telesa, zlasti zvezde. V mašnem besedilu: “Bog vsega stvarstva”.
- 4-12 Izaija se pred videnjem Božje svetosti čuti ne le kot končno umrljivo bitje pred večnim in vsemogočnim Stvarnikom, temveč tudi kot grešnik in prejme odpuščanje.
- 5-6 Izaija se čuti prisiljenega, da sodeluje v čaščenju Jahveja, a se zaveda, da mora molčati in vzklikne: »Gorje mi!«. Ta vzklik oz. groza je del teofanije (1 Mz 32, 31; 2 Mz 3,6 itd.). Zave se grožnje, smrtne nevarnosti (Jer 4,31; 45,3 itd.). Ta »gorje« izreče Izaija ob zavesti svoje krivde. Torej za grešnega človeka toliko prej velja, da mora umreti, ker je videl Boga. Zave se, da je »nečistih ustnic« in živi med ljudstvom nečistih ustnic. Za antično mišljenje je bilo samo po sebi umljivo, da je posameznik nosil krivdo skupnosti in bil zanjo tudi soodgovoren. Da so nečiste ustnice, je verjetno rečeno z mislijo na prihodnje preroško delo, ki je delo govornika. Toda priznanje in kesanje pred Bogom omogoča, da Bog grehe izbriše, odpusti. Ta pomilostitev se izvrši z dejanjem odpuščanja krivde. Seraf z žarečim ognjem očisti Izaijeve ustnice. Kar v nebeškem svetišču izvršujejo serafi, to v zemeljskem duhovniki. Dejanje očiščevanja krivde izvrši dejansko GOSPOD; je znamenje Božjega odpuščanja. Kadilni oltar, žareče oglje in klešče za žerjavico so predmeti iz opreme svetišča. Ogenj se pogosto omenja kot sredstvo čiščenja, zlasti pri kovinah. Izaija ima s tem obredom zagotovilo, da je v resnici čist pred Bogom. Izaija je videl GOSPODA, Kralja, ki ni katerokoli božanstvo. Njegova svetost se razodeva v nasprotovanju vsemu nečistemu. Človek mora srečati Izraelovega Svetega, da more premeriti, kakšno težo ima greh. Izaija govori o sodbi iz doživetja groze pred svetim Bogom in ve, da je pomilostitev, da je bil sprejet v službo tega Boga.
- 7 Skupaj sta imenovana krivda in greh. Ne gre za posamezen prestopek, temveč za grešno držo; posamezni prestopki ustvarijo trajno držo/navado. Krivda je izbrisana, greh je odpuščen. Bog odpušča iz čiste milosti. To je sodnikovo oproščenje kazni.
- 8 Ko je Izaiju odpuščeno, lahko postane orodje Boga, oznanjevalec njegove volje. Iz vizije sledi misija. »Koga naj pošljem, kdo bo šel za nas?« Bog govori s svojimi svetovalci okrog prestola. Bog vpraša, ne pa direktno zapove Izaiju Izaija se čuti, drugače kot Jeremija, ne prisiljen v svojo službo. Kot kakšno od nebeških bitij izrazi svojo pripravljenost za poslanstvo. Najbrž mu prav dejstvo odpuščanja ob Božjem vprašanju vliva pogum, da se javi za preroško poslanstvo, namesto da bi se umikal kot drugi preroki, ko jih Bog pokliče (prim. Jer 1,6). Tu torej Bog ne pokliče kandidata po imenu kakor Mojzesa (prim. 2 Mz 3,4), temveč postavi vprašanje (“Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?”) in Izaija se – očiščen grehov – javi: “Tukaj sem, pošlji mene!”
- 9sl. “Poslušajte … a ne razumevajte … Otopi srce temu ljudstvu … da se ne bo spreobrnilo in ne bo ozdravelo!”
GOSPOD sprejme Izaijevo ponudbo in mu naloži nalogo. Naloga pa je zelo nenavadna:
»Poslušajte, poslušajte, a ne razumevajte,
glejte, glejte, a ne spoznavajte!«
Zdi se, da ta naročila nasprotujejo sami Božji naravi in preroškemu poslanstvu; Bog hoče ljudi ozdravljati, reševati, hoče, da bi razumeli njegovo besedo in se spreobrnili … Tu pa naj bo prerok izvrševalec Božje kazni, ki je prav v tem, da preroško oznanilo onemogoči spreobrnjenje. Z namenom, da bo ljudstvo temeljito kaznovano. Pričakovali bi, da bi Bog grozil pogojno: “Če se ne boste poboljšali, bo prišlo razdejanje nad vas.” Toda tu se zdi, da je Božja sodba dokončna. To je še posebno jasno po v. 11-12, ko prerok še vpraša “Doklej, GOSPOD?” Odgovor je nedvoumen: do popolnega uničenja.
Razlagalci skušajo te besede razložiti na različne načine. Prerok naj bi jih zapisal ali narekoval po daljšem izkustvu, ko je ugotavljal, da oznanilo o Božji ljubezni (ki pa je tudi zahtevna!) ljudstvo ne napravlja plemenito in pobožno, ampak se ob njem zakrknejo. Po oznanilu postajajo še upornejši. Prerok začenja gledati na ta paradoks kot Božje naročilo, ki ga je sprejel s preroško službo. V svojem neuspehu naj bi spoznal Božji načrt, da po njem kaznuje uporno ljudstvo.
Drugi razlagalci nasprotno vidijo v besedilu naznanilo, da je čas Božjega potrpljenja potekel. Bog si je dolgo prizadeval in izkazoval dobrote izvoljenemu ljudstvu, zdaj je mera polna. Podobno kot v Iz 5,1-7. Kazen tu tudi ni videti zdravilna. Seveda je na mnogih mestih, zlasti v psalmih, rečeno, da Božje usmiljenje ne pozna meja, a tu preroška (omejena) govorica ravno pravi, da je čas potrpljenja minil. Nekateri pa trdijo, da so besedilo oblikovali po katastrofi 587 pr. Kr. Zgodbo o Izaijevem preroškem poklicu bi uporabili za teološko razlago tega, kar se je dejansko zgodilo več kot sto let po delovanju “zgodovinskega” Izaija.
Toda besede o oslepitvi, oglušenju, otopitvi lahko vidimo ne kot grožnjo ali opomin ali obljubo, temveč prej kot oznako ljudstva, oznako njegove nepripravljenosti za poslušanje. Tako kot prerok opisuje svoje nasprotnike s tem, da njihove besede polaga v njihova usta, tako tukaj oblikuje besedo, ki izraža NE Izraela do njegovega oznanila, toda sam tako ni rekel ljudstvu. Toda napoveduje težavo naloge (prim. Ezk 3,4-9; Jer 1,17-19). Izaija mora torej vedeti, da bo deloval med ljudstvom, ki sicer »vidi« in »sliši«, a je trdovratno in zakrknjenega srca in noče poslušati (Iz 28,12; 30,9.15) . Očitek je v tem, da kljub vsem opominom, ki jih Jahve pošilja po svojih poslancih, in po vseh delih, ki se dogajajo v njegovi sredi, ne pride do prave vere in življenjske drže (5,12b).
- 10a Zdaj sledi t.i. »ukaz zakrknjenja«:
»Otopi srce temu ljudstvu,
oteži mu ušesa,
zatisni mu oči …!«
Oglušenje ušes in oslepitev oči se navezuje na poslušanje in gledanje v 9b. Najprej pa govori o srcu, ki je sedež vpogleda in razumevanja. Tak pogled na srce je v modrostni literaturi. Priti do »modrega, razumnega« srca je za pobožnega Izraelca najvišji cilj (Ps 90,12; Prg 16,23 itd. Toda Izraelovo srce ne bo razumelo, se ne spreobrnilo in ne ozdravelo, in to po prerokovi pridigi.
Tudi jahvist (2 Mz 7sl.) pravi ne le, da je bilo faraonovo srce zakrknjeno, temveč da ga je GOSPOD zakrknil. Tudi drugi preroki govorijo, da je Izrael zakrknjen (Am 4,6-12). Iz 9,7sl. je razvidno, da Izaija črpa spoznanje o tem, da se Izrael pod Jahvejevo sodbo vedno bolj zapira pred njim, iz premišljevanja zgodovine. Trdota izraza pa je res izjemna. Vendar iz 9,7 sl. vidimo, da Izaija Jahvejevo (končno) avtorstvo zakrknjenosti razume v polarnosti z Izraelovim lastnim (hotenim) zakrknjenjem.
- 10b Še bolj nenavaden kot zakrknjenost sama je cilj zakrknjenosti. Izrael ne sme priti k razumevanju. Izaija mora preprečiti njegovo spreobrnjenje in odrešenje. Pri tem pa na drugih mestih očita Izraelu, da ne gleda na Jahvejevo delo (5,12), ga poziva, naj posluša Jahvejevo besedo (1,10); toži, da Izrael noče poslušati (28,12) in še vedno upa na spreobrnjenje (30,15), čeprav zagotovo ve, da se to ne bo zgodilo. Dejansko Izraelovo zadržanje je takšno, da si onemogoča pot v rešitev. Zato mora biti preroku jasno, da o svojem naročilu ne sme dvomiti, četudi bo njegov rezultat le zakrknjenje. Izrael mora vedeti, da ta učinek na noben način ne prizadene legitimnosti Izaijeve trditve, da je GOSPODOV poslanec. Izaija ni sam po sebi pridigar nesreče, ampak mu ne preostane drugega, kot da oznanja sodbo, pravzaprav jo izposluje. Tudi oziroma prav tako je Jahvejev zvesti služabnik. Paradoks je v tem, da Bog ve, da bo učinek prerokovega poslanstva po krivdi ljudstva njihovo zakrknjenje, in vendar »ne more«, da ne bi poslal preroka oznanjat resnico. Resnice o Bogu in človeku, kakršna je bila Izaiju razodeta, in bo ljudi njegovega rodu še bolj zakrknila v njihovem uporu Bogu, ne sme prilagoditi in izzvati neresnično spreobrnjenje. To bi pogubilo vse prihodnje rodove in jih zavedlo v lažen sinkretizem.
- 11 Izaija sam ne razume sebe kot preroka sodbe. Zato vprašanje: »Doklej, GOSPOD?«. Tako vprašanje sodi med žalostinke. Razodeva Izaijevo prestrašenost nad takšno nalogo, njegovo dotedanjo verovanje, da sodba nad ljudstvom ne more biti zadnji cilj Jahvejevih potov. Jahvejev odgovor uniči to verovanje. Je ta kazen uničenje ali nov začetek? Odgovor pove, da mora Izaija vztrajati, dokler se ne izlije Jahvejeva jeza. Napove neko vojno. V tem je uresničenje groženj za prelomitev zaveze.
- 12 To se je uresničilo s Sanheribovim opustošenjem dežele, obleganjem Jeruzalema.
- 13 Pomen je težko določiti; s pomočjo popravkov. Tako se vrstica 13a lahko razume, da uniči upanje, da bo po koncu Davidove kraljevine še ostal štor, korenina, življenjska moč. Poljske živali bodo štor dokončno uničile – vsako mladiko na njem. Nobenega upanja ni več. Tako Izaija napoveduje dokončen propad celega Izraela. Toda razlagalci so iskali rešitev, da te vrstice ne izvirajo od Izaija in da je zadnja vrstica protest proti oznanilu popolnega propada Izraela. Tako je v. 13a mogoče razumeti tudi: »Med njimi pa je desetina, ki se bo spreobrnila in bo izvzeta« (SSP). Splošno pa se razlagalci strinjajo, da je zadnji del vrstice (“… bo njena korenina sveto seme”) dodan po izgnanstvu v Babilon in da ta del oznanja novo upanje. To je eshatološka skupnost, ki bo uživala Božjo prisotnost. To ne zanika prejšnje vsebine, kaže le na nov razvoj teološke misli v 6. stoletju, ko je popolnoma nov položaj zahteval nov razmislek o Bogu in njegovem odnosu do Izraela. Spoznanje, da je sicer kazen zaslužena, vendar da Bog vseeno ne bo za vedno zapustil Izraela, je pripeljalo do izraza “sveto seme”.
Cilj
Izaija je GOSPODOV poslanec, ki po videnju nebeškega Jahvejevega sveta dobi opolnomočje, da oznanja GOSPODOVO besedo, brez ozira na neuspeh svojega poslanstva. Odgovoren je le GOSPODU, ki ga je videl s svojimi očmi. V poročilu o svojem klicu v Iz 6 se navezuje nazaj na zgodbo o vinogradu v Iz 5, kjer zvemo, da mora biti ” GOSPODOV vinograd” opustošen, in naprej na Iz 7, kjer vidimo, kako se v stvarni zgodovini (sirsko-efrajimska vojna) pokaže nevera in zakrknjenost v Jeruzalemu, pri Davidovem nasledniku kralju Ahazu in ljudstvu.
V Novi zavezi je Izaijeva tema o zakrknjenju ljudstva povzeta večkrat (prim. Mt 13,13-16; Jn 12,40). Judovsko reakcijo na Jezusovo učenje in delovanje so evangelisti razumeli kot nadaljevanje starozavezne teme o Bogu, ki se mu njegovo ljudstvo upira in ga noče razumeti. Jezusa so rojaki zavrgli in izdali v smrt. Ta dogodek in kako je Jezus to sprejel, govori o načinu, kako je Bog človeško zakrknjenost sprejel v svoj načrt odrešenja. Apostol Pavel pričuje, da Kristusova smrt ne pomeni, da bi Bog zavrgel Izrael, temveč, da mu po Kristusu odpira končno rešitev (prim. Rim 11,1sl.). Torej je sporočilo Iz 6,13b končno bistveno za tistega, ki preroško besedilo bere kot vernik. Izaijevo videnje o Svetem ni brez zveze z večno veljavnim oznanilom o vse presegajočem Božjem usmiljenju. Tudi o končni zmagi usmiljene Ljubezni nad zakrknjenostjo človeških src.
[1] Prim. B. S. Childs, Isaiah, OTL, Louisville 2001; R. Kilian, Jesaja 1-12, Echter, Würzburg 1986; W. A. M. Beuken, Jesaja 1-12, Herder, Freiburg-Basel-Wien 2003; H. Wildberger, Jesaja. kapitel 1-12, BKAT, Neukirchener, Neukirchen-Vluyn 1980, 2. izd., 230-261; J. Krašovec, Nagrada, kazen in odpuščanje, SDS, Ljubljana 1999, 427-433; M. Peklaj, Eksegeza preroških in modrostnih knjig (skript), Ljubljana, 10-13.
_____________________________________________________________________________________________________________________________________________
LECTIO BIBLICA
- Moja predstava (moje »videnje«) o Bogu.
- Nasprotje med Božjo svetostjo in človeško grešnostjo v meni izzove …
- Jaz kot znanilec / znanilka sporočila, ki povzroča nasprotovanje.
- V Novi zavezi najdemo vzporednico Pesmi o vinogradu v Mr 12,1-12; Mt 21,33-46; Lk 20,9-19. Ugotovi, kako Nova zaveza nadaljuje in nadgrajuje Izaijevo parabolo!