V sredo, 23. januarja 2022 je potekalo četrto srečanje Biblične šole Evangelii gaudium VI (2021/2022). Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
1. Pomislim kdaj, da so nevšečnosti, porazi … lahko zame Božji opomini, klici, vabila?
V svojem življenju sem prejela veliko Božjih klicev, tudi opominov in vabil, posebno v mladih letih, ko še nisem znala razločevati in sem bila zbegana med tolikimi ponudbami sveta. Sprejeti je bilo treba tudi mnogo neprijetnih stvari zaradi napačnih odločitev in tudi porazov, da sem začela razločevati. Preteklo je kar nekaj let, da se je moja pot prav zaradi Božje vztrajnosti usidrala na pot, ki me vodi za Jezusom. V Cerkvi sem našla pomoč in spodbudo in srečala mnogo dobrih ljudi, ki so me tako ali drugače na poti spremljali.
Bolezen je bila zame velika šola in priložnost za spraševanje, kaj je pomembno v mojem življenju. Spoznaval sem, da je najpomembnejši moj odnos z bližnjim in Bogom. Klic k spreobrnitvi, k večji povezanosti z Bogom, k bolj poglobljeni molitvi.
… poraze doživljam kot opomine, da nisem popolna, da sama ne zmorem; da pa nisem sama, ampak je z mano On, ki JE popoln; da mi torej ni treba skrbeti, niti zase, niti za našo, trenutno tako globoko razklano družbo. Vse je v dobrih rokah.
Ko doživim nevšečnosti, poraze, včasih pomislim, da me Bog na nek način opominja, vzgaja, ker me ima rad kot BOG OČE.
Porazi in preizkušnje me vodijo k ponižnosti.
Da greh lahko obvladaš, ga moraš najprej spoznati in razločiti dobro od slabega, potem se ti povrne mir in zaživiš lahko svobodno.
Če ne bi doživljala porazov in nevšečnosti, morda ne bi niti slišala Božjega opomina, vabila, klicev.
Nevšečnosti, poraze in potrtosti se učim sprejemati. S pomočjo Božje besede, molitve, razločevanja v luči Sv. Duha in pogovora – duhovnega spremljanja, pogosto mnoge preizkušnje vidim kot priložnosti. Seveda pa vmes »preteče veliko vode«.
Brez preizkušnje sploh ne bi prišla do vere, če pa že, pa ne do tako globoke in trdne.
Ne sprašuješ se: »Zakaj ravno jaz?«, temveč iščeš, kaj ti želi Gospod povedati…
2. Kakšen odmev najde beseda »ti lahko gospoduješ grehu« v mojem življenju?
Beseda, da »lahko gospodujem grehu«, mi nalaga odgovornost in je hkrati polna upanja.
Te besede so zame zelo močne in mi govorijo, da če želim, se lahko grehu uprem. Spodbujajo me k razločevanju med dobrim in zlim, dajo mi moč, da zmorem odpreti srce za »dobro seme«.
Bog nam je dal vsem svobodno voljo in lahko se svobodno odločam, ali bom poslušala glas vesti, ali pa prišepetavanje skušnjavcu, ki zvito nastavlja pasti. Ta beseda v mojem življenju najde tudi ohrabrujoč odmev.
Človek se vedno odloča za ali proti grehu;
Lahko si suženj greha, ali gospoduješ nad njim.
Pomembno je, da se zavestno odločamo za dobro in proti grehu, če ga spoznamo.
Greh moramo najprej prepoznati, šele potem mu lahko gospodujemo.
Steinbeckov roman Vzhodno od raja sem prvič prebrala v študentskih letih. Nekje na polovici sem dojela, da je zgodba pravzaprav ponovitev svetopisemskega mita. Takoj sem jo šla še enkrat brat od začetka, tokrat precej drugače. Ta roman me je globoko zaznamoval. Najprej me je prešinilo, da so tudi vse naše zgodbe že napisane v Svetem pismu, da lahko tam najdem tudi svojo zgodbo in zgodbo svoje družine. Drugo presenečenje je bilo, da lahko nekdo vse življenje posveti preučevanju Svetega pisma, pa niti ne celega, ampak enega samega stavka. Kakšno bogastvo se skriva v njem!
Odtlej sem drugače brala Sveto pismo.
In tretje spoznanje, ki odtlej enkrat bolj, drugič manj odzvanja v meni: ne MORAŠ ampak LAHKO. Ne ukaz, ampak možnost svobodne izbire. Brez napovedi kazni, brez pretenj in vzbujanja strahu. Nenadoma se mi je za hip prikazal Bog, ki ni ne policaj ne sodnik, ampak prijazen, usmiljen spremljevalec, ki resno jemlje moje svobodne izbire in me ne pusti same. Kakšno odkritje! In besedo TIMŠEL/TIMŠAL sem si zapomnila za vedno.
Stavek »ti lahko gospoduješ grehu« me je na srečanju biblične šole zelo presenetil. Pred prebiranjem teksta predavanja in dela Svetega pisma o Kajnu in Abelu, sem se lotila še vnovičnega branja romana Vzhodno od raja, saj me je zanimalo, kako je pisatelj razmišljal.
Gospodova beseda »ti lahko gospoduješ grehu«, me navdaja z upanjem, da lahko v duhovnem boju zmagujem. Nadeti, pa si moram vso Božjo bojno opravo, ki jo priporoča apostol Pavel v Ef 6,14-17: »Opasan z resnico, ščit vere, čelado odrešenja, meč Božje besede…« in predvsem molitev v Sv. Duhu.
3. Je igrati se z grehom nedolžna stvar?
Nikakor, z grehom se sploh ni dobro igrati. Zdi se mi, da je podobno kot bi hodil po »živem pesku«. Sam se iz te nevarnosti sploh ne moreš rešiti. Bolj ko se hočeš rešiti, globlje zapadaš. Božje usmiljenje, ki ga v vsej ponižnosti pokličeš, nas zmore rešiti in osvoboditi nevarne igre z grehom.
Nikakor ne smemo precenjevati svojih sposobnosti proti svojemu sovražniku, hudemu duhu. Z razločevanjem duhov prepoznavajmo, od kod prihaja skušnjava in jo lahko hitro zavržemo.
Bog nas dobro pozna in ve, da pademo, tako kot sta padla Adam in Eva in kot je padel Kajn, zato nam daje iz ljubezni do nas in usmiljenja z nami še eno orodje: spoved, ki je za človeka priložnost, da se spravi z Bogom, z drugimi ljudmi in s seboj.
Igrati se z grehom je nevarno. Skušnjavec oprezuje za takšnimi igrami, ki so zanj priložnost, da vstopi in deluje brez ovir.
Namen greha je, da slabi človekovo voljo in moti dušni mir, zato greh ni nedolžna stvar. Pomembno se nam zdi, da tudi z manjšim grehom, ki ga zaznamo, razčistimo, saj ponavljanje grehov lahko postane navada, da ne znamo razločevati med grehom in resnico.
4. Kdor se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo, pravi Jezus. Kdaj, v kakšnih okoliščinah v svojem življenju še vedno gledam nazaj (sprašujem po imenu, krivcu), namesto naprej?
Ozirati se nazaj pomeni, da človek v svojem življenju ni še vsega razčistil, kar bi bilo potrebno razčistiti, npr. grešil je, pa ni prosil Boga odpuščanja; premleval je svoje grehe v odnosih do drugih, ni se pa odločil za pogovor in prošnjo za odpuščanje, spravo (Mt 5,24: Pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.); razmišljal je, kaj vse so mu prizadejali drugi in kakšne krivice so se mu godile, a ni bil pripravljen odpustiti in se spraviti. Zdaj sem že toliko v letih, da se ne sprašujem več po imenu ali po krivcu iz preteklosti, ker se zavedam, da se nekaterih stvari v življenju ne da popraviti za nazaj, lahko pa se danes za naprej odločam, da bom ravnala tako, kot je prav.
To, da se »danes« kdaj ozrem, gledam nazaj, se zgodi takrat, ko doživim ponižanje, ranjenost, bolečino …
Lahko mirno gledam na svoje življenje in dogodke, ki so bili pogosto precej naporni in težki. Še vedno me prešine kak spomin, oživi se kakšno čustvo ali občutek. Razveselim se ga, »predelam« čustva in pogledam nazaj še za morebitno povezavo z drugimi dogodki.
Ko sem svobodna in se ne obremenjujem z obsojanjem drugih, lahko gledam naprej in se ne obračam nazaj.
Bolj pomembno je gledati v prihodnost kot se vračati v preteklost, ki je največkrat ne moremo spremeniti.
Brez izdatne Božje milosti ne bi zmogla odpustiti niti enkrat, kaj šele sedemdesetkrat sedemkrat.
4. Jakoba je pred prečkanjem reke, torej začetkom novega življenja, spravljenega z bratom, oviral senčni, grešni odnos z bratom Ezavom. Kje stojim sam – v odnosu do svojih bližnjih? Sem že prestopil svojo »reko«? Kaj mi še manjka? Se kdaj bojim »boja z Bogom« in zbežim oz. ostajam na tej strani reke?
V življenju gremo večkrat čez reko in se vračamo nazaj, ta dejanja se stalno ponavljajo. Bojimo se boja z Bogom, ker vemo, da bomo poraženi. Če hočemo dokončno prestopiti reko in se odločiti za novo življenje, potrebujemo veliko poguma in molitve, da se prav odločimo in prosimo, da dobimo tudi Božji blagoslov.
Verjetno bi morala res vsaj v enem odnosu prestopiti svojo »reko«, a potrebno bi se bilo ne ozirati nazaj in pogrevati stvari, o katerih mislim drugače. Manjka mi pripravljenosti, da bi še enkrat slišala še drugo stran, glede na to, da sva vsak na svojem bregu.
Večinoma mi je uspelo priti na drugo stran »reke – vode«, razen na enem področju še tega ne zmorem, sem pa prepričana, da se bo tudi to z Božjo pomočjo zgodilo.
Zdi se mi, da se moram dnevno odločati, kako bom živela, kot sužnja ali svobodna. Bog mi je podaril svobodno voljo, ker me ljubi in želi, da sem svobodna; da nisem sužnja grešnih odnosov s svojimi bližnjimi. Če pa že zaznam, da ostajam na tej strani »reke«, mi prav On naklanja svojo pomoč. V kolikor ga poslušam, bom prišla do svobode in zato se bom lahko za pomoč svobodno odločila.
Zelo me je nagovorila razlaga odlomka o spravi med bratoma; kako je Jakob razporedil člane svoje družine ob bližnjem srečanju z bratom Ezavom in postavil sebe na čelo. To vprašanje predstavlja velik izziv. Moje »šepavosti« iz preteklih bojev se prepletajo z blagoslovi, ki jih je, hvala Bogu, vedno več.
Svoje odnose z bližnjimi vrednotim kot dobre in pretočne, vsi smo na zdravem bregu reke, kjer življenje teče in nas poživlja.