V četrtek, 21.3.2024 je potekalo 6. srečanje Biblične šole v študijskem letu 2023/2024. Povzetek vsebine, celoten posnetek srečanja ter Lectio Biblica so dostopni tukaj.
ODMEVI BIBLIČNIH SKUPIN
Moja refleksija o GOSPODOVEM služabniku
Iz 42
Glejte, moj služabnik, ki ga podpiram,
moj izvoljeni, ki se ga veseli moja duša,
dam mu posebno poslanstvo,
vanj sem položil svojega duha,
tako Gospod predstavi svojega služabnika, ki ga je izvolil.
Iz 49
Ti si moj služabnik,
ki se bom v tebi poveličal.
Gospod služabnika vabi, da bi se prav v njem poveličal,
podpira ga, saj bo luč narodom.
Iz 50
Služabnika pošilja kot posrednika božje besede.
Med ljudmi ni spoštovan,
je preganjan, ne toži, tiho sprejema trpljenje.
Prepričan je, da je Gospod na njegovi strani,
zato sprejema vsa ponižanja,
izpolnjuje njegovo voljo.
Iz 52
Služabnik je naše številne krivde sprejel nase in nas pred Bogom opravičil ter nas s tem odrešil.
Odrešeni bodo (šele v večnosti) spoznali, da je služabnik trpel zaradi nas in naših krivd.
Služabnik je z daritvijo sebe in svojih bližnjih opravičil in opravil svoje poslanstvo.
Iz 53
V resnici je nosil naše bolezni,
naložil si je naše bolečine,
ranjen je zaradi naših prestopkov,
strt zaradi naših krivd,
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.
Gospodu je bilo po volji, da služabnik v (verni slovenski narod) kolektivno krivdo stre z bridkostjo, ko daruje življenje v daritev za greh mnogih. To je storil tudi Gospodov sin Jezus Kristus.
Počasi, postopno skušam sprejeti in v sebi udomačiti to Božjo logiko. Ljubezni polni Oče res ne more s srci polnimi sovraštva laži in zla reševati svet in človeške grešnosti.
Vsebina teh Izaijevih spevov me je v tem letošnjem velikonočnem času močno nagovorila in prebudila mojo vero.
Izaijeve napovedi brez dvoma veljajo za našega odrešenika Jezusa Kristusa. Sama pa sem vsebino spevov položila v odločitve in neznosno trpljenje naših slovenskih kristjanov, duhovnikov, mučencev, ki so bili po koncu vojne leta 1945 tako zverinsko mučeni, poniževani in brez sodnih zaslišanj v kraških jamah nečloveško pomorjeni, zasuti s skalami in razstrelivom zadušeni.
Nekaj nepredstavljivega se je moralo dogajati v teh jamah, saj so zmagovalci te na pol žive trpine z betonskimi pregradami ločevali od življenja živih.
Toda, kdaj bo slovenski narod te pomorjene vernike sprejel medse kot spravo? Izgleda, da še ni dojel holokavsta, ki se je dogodil po vojni v posmeh vsem, ki smo ostali. 80 let po holokavstu še nimajo mesta svojega počitka in ne priznanja, da so umirali zaradi vere v Jezusa Kristusa. Kdaj jih bomo verniki priznali za mučence in se k njim zatekali po pomoč, da bi znali razlikovati med zlim in dobrim.
Trpeči gospodov služabnik je v tem primeru kolektivna osebnost – slovenski katoliški narod, ki je nase vzel krivdo nas vseh, saj tedaj nismo spoznali sprenevedanj komunistov, ki so izkoristili vdor sovražnikov za državljansko vojno, ker so pričakovali svoje koristi. Izprašujem se, kako bi bilo, če bi od 3450 Slovencev pomorjenih pod Macesnovo gorico, mogoče 5, 10, 20, 30, 50, 100, prestopilo k morilcem? V podzavesti mi ostaja roka, ki je grebla zasuta v grušč, da je za seboj počasi potegovala svoje onemoglo telo; pri deveti betonski pregradi pa je omagala, saj so jo osvoboditelji ustavili še z dvema betonskima pregradama. Koliko vere, upanja in ljubezni (ni) je premogel kristjan zasutih ust!
– Spevi o Božjem služabniku so zame en od vrhuncev Stare zaveze, dokaz, da je Bog že pred Jezusovim prihodom sporočal človeku, da je na njegovi strani.
Vsa Stara zaveza je zgodba o tem, kako Bog po človekovem padcu išče pot do njega, kako ga vedno znova nagovarja, razkrinkava hudičevo laž o oddaljenem, krutem, ljubosumnem bogu, ki človeka ustrahuje, usužnjuje, ogroža. Izaiju je že stoletja pred Kristusom razodeto, kako globoko se bo spustil Gospod v iskanju človeka. Kakšna revolucija v mišljenju! Trpljenje, ki je bilo vedno znak prekletstva, Božje nemilosti, jeze, kazni, zdaj postane sredstvo odrešenja.
Namesto da bi Bog človeku odvzel trpljenje, ga osmisli in spremeni v bližnjico do nebes. In to spoznanje nastopi ravno takrat, ko človeško gledano ni prostora za upanje: v izgnanstvu, ko so ubogi Judje izgubili vse razen življenja: svojce, svobodo, domovino, tempelj …
Viktor Frankl – veren Jud! – je po izkušnji koncentracijskega taborišča podobno kot Izaija na tem spoznanju zgradil logoterapijo, ki še zdaj mnogim obupanim vrača smisel in življenje.
Kakšna milost je šele dana nam, kristjanom, ki o vrednosti trpljenja ne le razmišljamo, ampak se lahko celo dotaknemo Kristusa: v evangelijih in v evharistiji.
Bog, ki je in ostane z nami, nam ne odvzema trpljenja, ampak ga nosi z nami in nam zagotavlja, da vsaka bolečina skupaj z njegovimi odrešuje.
– Tudi mi smo Gospodovi služabniki, saj vse dolgujemo njemu. Tudi mi bomo nekoč postali neuporaben in nepreklicen dar, vzeti bomo iz svetne rabe.
Izaija napoveduje služabnika – Mesijo, ki se bo daroval za nas in s tem odkupil naše grehe. Iz današnje perspektive vidim božje besede, ki jo je izrekel Izaija v svojih spevih kot apel za življenje v miru in strpnosti.
– Bog je poklical Izaijo za svoje orodje, da bi kazal, ne samo Judom v izgnanstvu, ampak vsem ljudem, vsem narodom, kako naj živijo po Božji volji in izpolnjujejo svoja poslanstva, ki jim jih je namenil. V tem času kliče tudi nas, želi da smo njegovi služabniki. Poklical nas je v življenje, da bi na zemlji izpolnjevali Božje zapovedi, Božji načrt z nami. Pri tem se ne bi smeli ozirati na nasprotnike, ampak jim s svojim življenjem kazati, da želimo delovati tako, kot Bog želi, čeprav nam vedno ne uspeva. V tem našem delovanju in izvrševanju poslanstva nas ne bi smelo ustaviti niti zasramovanje niti pljunki v obraz in niti trpljenje, ki ga ob tem lahko doživljamo. Čeprav smo slabotni in grešni je Bog z nami, ker verujemo vanj, mu zaupamo in vemo da bo z nami milosten, ker ga za to prosimo in že poznamo njegovo usmiljenje in vsemogočnost. V Izaijevi knjigi lahko slutimo napoved kasnejše Jezusove daritve in preroštvo, da nas bo odrešil Mesija, ki ga ta svet v vseh časih tako nujno potrebuje. Jezus je Mesija, trpeči služabnik, ki moli k Bogu:
»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti (Mt 26,39).«
To je lahko stavek vsakega človeka, ko doživlja trpljenje v svojem poslanstvu za Boga in ga posveti Jezusu.
– Izaija nam predstavi Božjega služabnika, ki je človek po Božji zamisli, lahko bi bil tudi kdo iz Stare zaveze, vendar ne izpolnjuje vsega kar opisuje Izaija. Jezus Kristus pa predstavlja prav takega služabnika, ki izpolnjuje vse v učenju, besedah in svojem življenju, pa tudi v svojem trpljenju in smrti. On ne prihaja samo k Izraelovemu ljudstvu temveč k vsem narodom sveta. S svojo smrtjo je odrešil je odrešil vse človeštvo,
»ker je dal svoje življenje v smrt
in bil prištet med prestopnike,
nosil pa je grehe številnih.« (Iz 53,12)
Kot kristjani, ki nas je Jezus povabil, naj mu sledimo, bi se morali truditi biti podobni človeku po Božji zamisli. Sami tega ne zmoremo, vendar nam je Jezus obljubil pomoč Svetega Duha in dar Evharistije, da bomo lahko rekli: »Aba, Oče«, v molitvi in svojem življenju.
