Pet načinov, ki vodijo k molitvi
1. Odpreti se Božjemu Duhu
Knjige Svetega pisma so napisali ljudje, ki so si kot goreči verniki prizadevali, da bi življenje pravilno doumeli in ga razložili. To so izrazili pod navdihom Svetega Duha, ki so se mu izročili.
Ta notranja usmeritev, odprtost Božjemu Duhu, daje možnost, da pravilno pristopimo k posameznemu svetopisemskemu odlomku. Začnemo lahko z besedami: »Bog Oče, odpiram se Svetemu Duhu, ki me posvečuje. Izročam se Besedi, ki mi hoče govoriti iz Svetega pisma. Pomagaj mi razumeti, kar mi danes želiš povedati.«
S takšno pripravo omogočimo, da besedilo vpliva na nas. Lahko izrečemo tudi daljšo molitev.
2. Premišljevati eno besedo ali stavek
V svetopisemskih besedilih se srečujemo z besedo, ki nosi v sebi zgodovino mnogih stoletij. Ne izgubimo poguma, če česa ne razumemo. Lahko premišljujemo en sam stavek, ki se nas dotakne, ali eno samo besedo.
Oglejmo si besedo z vseh strani. Pod lučjo Božje navzočnosti. Položimo jo na svoje uho kot školjko. Dajmo jo v žep kakor ključ. Ključ do nas samih.
V Lk 2,19.51 beremo, da je Marija besede in dogodke, povezane z Jezusom, ohranila in premišljevala v svojem srcu. Storimo tako tudi mi. Besedilo bomo kmalu globlje doumeli. Ni nujno, da razumemo vse. Izberemo tisto, kar nas je osebno nagovorilo.
S tem bogastvom pojdimo v svoj novi dan. Bog mi govori prek Svetega pisma. Njegova beseda me spremlja in bogati moje življenje.
3. Premišljevati različna izkustva
Če hočemo moliti s Svetim pismom, je potrebno, da smo pozorni, kako Božja beseda prebudi naše notranje čutenje, kako pred njo vidimo sami sebe, svoje izkušnje, svoje življenjsko občutje. Potem premišljujemo Božjo besedo z željo, da bi besedilo doumeli.
Npr.: »Nikar se ne boj, saj sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si!« (Iz 43,1).
Predstavljajmo si, da to Gospod govori meni. Kako to vpliva name? Kakšno občutje se prebudi v meni? Ta trenutek se osredotočim na to občutje in se ga zavedam. Občutje je vedno pristno, resnično. V taki resničnosti iščemo stik in pogovor z Bogom.
4. Tekst – beseda – odgovor
S pomočjo treh korakov vstopimo v pogovor z Bogom:
- korak: TEKST
Izbrani odlomek beremo glasno. Po kratkem zbranem molku ga beremo še enkrat. Vsak si zapomni besedo ali stavek, ob katerem se čuti posebej nagovorjenega.
- korak: BESEDA
V nekaj minutah tišine prisluhnemo svoji notranjosti in se vprašamo: Gospod, kaj mi hočeš s to besedo povedati?
V globini srca čakam na Božji odgovor. Če mi Bog ne odgovori, pomeni, da želi, da iščem dalje. Božjega odgovora nikoli ne moremo izsiliti. Kadar ga prejmemo, nam je vedno darovan.
- korak: ODGOVOR
Ko prejmem Božji odgovor, se pogovarjam z Gospodom. Na to, kar sem doživel/a kot Božji odgovor, skušam izreči svoj odgovor Gospodu.
Na koncu ponovno preberemo tekst.
5. Različni načini pogovora z Bogom
Sveto pismo obsega celotno človeško resničnost, ves razpon čutenj od veselja in sreče do trpljenja, truda, žalosti … S tem tudi nam pomaga, da se odkrito srečujemo s svojim življenjem in se z Bogom pogovarjamo na različne načine.
Z Božjo besedo moramo ravnati skrbno. Vse prehitro v njej hočemo videti to, kar nam je trenutno po godu. Sveto pismo pa nam hoče pomagati, da bi naše življenje izrazilo vso trenutno resničnost.
V Svetem pismu najdemo pogovore, v katerih človek iskreno in resnično izreka sebe pred Bogom.
Slavi Boga: »Vriskajte, pravični, v Gospodu, iskrenim se spodobi, da ga hvalijo.« (Ps 33,1).
Toži: »Do kdaj, Gospod, me boš do kraja pozabljal? Doklej boš skrival svoje obličje pred mano?« (Ps 13,2).
Prosi: »Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti, v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe!« (Ps 51,3).
Se bojuje z Bogom: »In je rekel: ›Ne imenuj se več Jakob, ampak Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.‹« (1 Mz 32,29).
Se zahvaljuje: »Zahvaljeval se ti bom na veke, ker si to storil; v tvoje ime bom upal, ker je dobro, hvalil te bom vpričo tvojih zvestih«. (Ps 52,11).
Bogu postavljajmo tudi vprašanja, ki se nam porajajo. On blagruje tiste, ki iščejo resnico. Na poti iskanja se naša osebna resničnost spreminja. Svojo vsakokratno resničnost iskreno položimo pred Boga.
Pet načinov vključevanja svojih čutov
Človek je telo, duša in duh. Celosten pristop k Svetemu pismu uresničimo, kadar sodelujejo pri tem vse tri naše plasti.
1. Kretnje in drže
V Svetem pismu srečamo različne molitvene drže, npr.: pokloniti se (pasti na tla, prikloniti se z obrazom do tal), trkati se na prsi, pogledati v nebo, dvigniti roke, jokati, tuliti od duševne bolečine, trepetati.
V besedilu lahko slutimo držo, v kateri je kdo molil. Tudi sami skušajmo molitev izražati z držo ali kretnjo. Z njo dopolnjujemo govorico besed. Uporaba kretenj nam včasih pomaga globlje dojeti besedo, ki nam še ni razumljiva.
2. Notranji oder
Razlagalci Svetega pisma so vedno znova skušali z notranjim gledanjem dogajanja v besedilu prodreti vanj in ga izkusiti.
Besedilo beremo tako, da dojemamo podobe, prizore, odnose med osebami, kraje. Besede, ki jih nastopajoči govorijo, skušamo ponovno slišati v sebi. Pozorni smo na to, kaj osebe delajo in kakšen proces doživljajo v sebi. Predstavljamo si kraj dogajanja, vsakovrstne danosti in prevladujoče razpoloženje.
Potem si začnemo na svojem notranjem odru predstavljati osebe, ki nastopajo v tekstu.
Pomembno je, da vsak sam kot gledalec najde tudi svoje mesto v dogajanju na odru. Vprašamo se: Sem opazovalec/ka?; Kje v tem dogajanju vidim sebe?; Katera vprašanja si zastavljam, ko opazujem dogajanje v besedilu?
Ob koncu se poslovim od srečanja s tem dogajanjem. Kaj bom vzel/a s seboj, ko odhajam?
3. Identificirati se z vlogami in motivi
Če v vlogi svetopisemske osebe govorimo v prvi osebi, stopi ta oseba v tesen odnos z našim življenjskim in verskim izkustvom. Smo znotraj dogajanja. In tako začutimo tudi aktualen odnos do lastnega izkustva.
Ponujajo se številne možnosti za identificiranje s posamezno svetopisemsko osebo:
- Izhajamo iz svetopisemskega stavka ali svetopisemske osebe in misel sami razvijamo naprej (npr.: Jn 2,1-12).
- Samogovor v vlogi biblične osebe.
- Z identifikacijo se lahko vživim tudi v molitev.
4. Trije koraki: videti – čutiti – vprašati
S to metodo lahko vzpostavimo zelo osebno soočenje z Božjo besedo. Ko gledamo dogodek, nas čustveno prevzame in v nas prebudi vprašanja za dialog.
Kaj vidim? Ugotovimo prizor, posameznosti.
Kaj občutim? Ob osebah in njihovih izjavah v besedilu (npr. tamkaj navzoč strah, veselje, skrb …)? Kakšno življenjsko občutje izžareva besedilo?
Kaj se vprašujem? Stavek, ki ga začnemo z »Vprašujem se …«, skušamo nadaljevati in znotraj besedila naprej postavljati vprašanja v pričakovanju odgovora.
5. Povezava z vsakdanjim življenjem
Pisci Svetega pisma so premišljevali o Bogu na podlagi svojih vsakdanjih izkustev, skrbi, vprašanj, sreče, in enako tudi osebe, ki so jih predstavili. Bog vidi našo vsakdanjost. Ko preberemo svetopisemski odlomek in v njem odkrijemo sporočilo ali vprašanje, pojdimo s tem v svojo vsakdanjost. Kakšno povezavo imata Božje sporočilo in naša vsakdanjost? Z Božjim sporočilom stopimo v nov dan, nove odnose in dogodke.
s. Snežna Večko